katedrazapozabljanje-blog

[katedrazapozabljanje-blog]

Sram me vodi, da v temi vedno uporabljam Dark mode. Čuteč nevidne oči levo in desni od mojih, ki obsojajoče zrejo v dokazno gradivo,

prozaičnosti, gloricifirane, navadnosti Sodbe vseh drugih so nepomembne. In brez resničnega naboja, ki predira usnjico kože mojega ega To prediram zgolj sam, ko v ritualih jemanja deviškosti, vase vsajam semena prevečmislekov, da postanejo moja invazivna vrsta.

[katedrazapozabljanje-blog]

Diplomat iz pekla

Roke proletariata tipajo in iščejo

nevidno roko trga

da jo razcefrajo in použivejo

evharistijo telesa Adama Smitha

[katedrazapozabljanje-blog]

Konceptualni album, ki izhaja iz 3 meni zaznavnih struj osmišljanja mojega lastnega življenja. Morebiti celo trojica albumov, ki temeljijo na triadi nemir (anksioznost), mir in jeza. Jeza mi je najpomembnejši del, s katerim bi želel začeti. Intro bi bil narejen v slogu iskanja pravega komada na radiu med vožnjo, kjer sopotnik switcha med radijskimi postajami v iskanju nečesa, kar bo komplementiralo trenutno razpoloženje. Med iskanjem so slišni drobci komadov z nemira in mira (ali pa morda samo fejk komadi drugih občutij, napisani za ta namen), ki pa potnikoma niso povšeči in jih z zajedljivimi pripombami zavračata med tem ko surfata dalje po radijskih valovih. Nato po kakšnih dveh minutah back-and-fortha naletita na komade, ki imajo energijo tipa The some of all things od Eyedea. Music to do revolution to.

[katedrazapozabljanje-blog]

Zdaj sem star 31 let.

Svojim idejam še vedno nisem vdahnil življenja.

Še vedno ne priklical v obstoj sanj

Še več

Zdi se, kot da z vsakim izdihom

V gravžastem krakežu

Izginjajo kot helijev balon

Na rojstnodnevni zabavi.

[katedrazapozabljanje-blog]

Fantazme Kanyeja Westa ali socializem za bogate. Ye, kot se po novem imenuje slavni čezlužni reper, zadnje tedne buri duhove s svojimi židovskimi teorijami zarotami (sic). V glasbenem poslu, ki do temnopoltih ustvarjalcev, sploh tistih iz revnejših slojev, že od nekdaj goji izredno mačehovske (https://bit.ly/3WttWWV) odnose, se do današnjega dne ni spremenilo prav dosti. S prihodom digitalnih platform in upadom dobička pa se založbe ozirajo tudi po drugih sredstvih ožemanja ustvarjalcev, kot je recimo t.i. “360 deal” ali pogodba, po kateri jim pripada kos kolača ne glede na to, iz katerega vira glasbenih dobi prihodek. Torej, tako od prodaje glasbe, mercha, sponzorskih pogodb, filmskih vlog, itd. Ker je tudi sam bil že večkrat potisnjen v tovrstne položaje, je razumljivo, da išče odgovore na zgoraj orisane problematike. A tukaj pridemo do srži problema. Kanye West na tej točki ni več zgolj glasbenik brez prebite pare, temveč tudi blagovna znamka. Zdaj tudi sam svoje bogastvo gradi na delu drugih ljudi, ki zanj proizvajajo njegove modne kreacije, neposrečene opere in tudi on nima ravno lesketajočega se “track recorda” dobrega zaposlovalca (https://bit.ly/3t2UCQM). Razrešitev tega notranjega nasprotja, torej, pripoznanja kompleksnega razmerja eksploatacije, kjer si hkrati na obeh koncih tega razmerja pa, v kolikor oseba ne premore prav nič samo refleksije, nujno vodi v kognitivno disonanco, ki v kombinaciji z njegovimi mentalnimi problemi tvori izredno strupeno mešanico anti-semitizma, nasprotovanja splavu in vsesplošne asimilacije desničarskih vrednot, zaradi katerih je sprva bil zlorabljan in na podlagi katerih danes on zlorablja druge.

Hkrati z njim svoj delež krivde nosijo tudi mediji. Prvič, ker mu dajejo platformo kljub njegovemu očitno slabemu zdravju in drugič, ker od njega zahtevajo opravičilo za njegove besede, brez da bi mu predstavili teorijo, ki bi ovrgla njegovo in na novo zastavila polje debate. Niso krivi židi, kriv je sistem v kakršnem živimo, s eno samo besedo, kapitalizem. Če hočeš biti bogat, rabiš dober profit margin, kar nujno pomeni, da boš poskusil delavce plačati čimmanj in zase obdržati čimveč. To ni specifična osebnostna lastnost posameznikov neke skupine. To je lastnost sistema, ki izbira posameznike, ki ustrezajo temu kroju.

[katedrazapozabljanje-blog]

Na stara leta bodi več kot le markacija svoje mladosti.

Vedno razmisli, kaj pričakuješ od sebe in družbe. Ponavadi odgovori niso nemogoče prvenamiselpadle fantazije, temveč mnogo manj zadirčne geste.

Pojej žabo za zajtrk je slab nasvet za svetohlinsko depresivnega človeka, ki lastnih potreb ne razume prav dobro. Žaba je ponavadi okusna.

Ko sestaviš recept, ga deli s sestavinami.

Odpoveži mizo in mizantropijo. In vedno se zavedaj, da bistvo ni v smrti.

[katedrazapozabljanje-blog]

Peščene ure prekati so najina ječa, od trpkega sonca in izneverjene vneme, v smrti izdihih so najina pleča, če naj ne preminem obrnem svoj premec Nekdajšnji žlobudrajež tvojega potoka je zdaj beli šum dolgočasnega kadra izgubljam vero v sebe otroka da še enkrat razpiham z orkanom si jadra Dovolj mi je nemega opazovanja tvojih pofukanih idiotizmov Dovolj mi je uporabe izbranih anahronizmov, ki nerfajo stud in patetiko, ki ju čutim ob tvoji nesposobnosti, otopelost za ves bullshit, ki je kdaj prišel iz tvojih ust. IDGAF anymore. Jst se zate ne bom več dajal na pol, ker si ne zaslužiš. Ker to ni jebena čustvena svetovalnica za ljudi, ki nočejo pomoči ampak pomilovanje in generalno anestezijo. Dovoljkrat sem si pobril lase, čas je da porušim ta tempelj in collectam my fucking dues. Da neham skušat rasti v ilovici, da najdem ljudi, ki bodo moja stepska črnica, da s culo ali brez krenem v neznano in odmrznem to kriogensko spanje. Ker nočem umreti kot jetnik ječarja, ki je hkrati sebe jetnik in svoj slepi panoptikon.

[katedrazapozabljanje-blog]

Dragi starši

Brez skrbi, to pismo je dosti manj strašljivo za prejemnika od prejšnjega. Je deklaracija vrednot, poganjanje korenin in najbolj popreproščeno, vzpostavitev frontne črte za lastne ideale. Predolgo že tavam po svetu brez jasnih markacij. Z nekim mehko definiranim ciljem boljše družbe, ki se mi kot fatamorgana riše v mojih svetlih trenutkih in potem na trenutke skoraj povsem izgine z obzorja uresničljivih ciljev v vsakodnevnem delu in izgorevanju v moji službi. In služba je del te enačbe, ni pa vse. Drug del je povsem praktična uporaba (ali pa zloraba) mojega življenja in mojih materialnih sredstev za dosego teh ciljev ali pa tiho podpiranje ciljev trenutne družbene klime. Težko verjamem samemu sebi, svojim besedam o plemenitosti mojih namenov in mojih ciljev, če bom ljudem dovolil uporabljati moj s.p. za izogibanje davkov. Ko otrok, najstnik in mlad odrasel, sem vedel in čutil, da je to narobe. Ko sem slišal, da nekdo ne plačuje davkov, sem lahko videl eno operacijo hrbta, ki bi nekomu omogočila, da spet hodi, manj. Ali pa eno republiško štipendijo, ki bi slabo situiranemu študentu omogočala, da lahko v miru študira in brusi svoj potencial, brez da bi moral svoj čas zapravljati za delo. Potem so prišla programerska leta, odprtje s.p.-ja in vseprisotno pranje denarja. “A maš ti letos na s.p.ju še kej fora?“ je bil in ostaja eden najbolj pogosto slišanih stavkov. Na začetku (povsem logično!) nisem bil kaj prida programer, kar je z nesamozavestjo in dvomom okužilo tudi druge, s programiranjem nepovezene delčke mene in žal sem dovolil, da mi je druženje s temi ljudmi pokvarilo moj moralni kompas. Me naredilo prekomerno ustrežljivega in potrpežljivega glede stvari, za katero vem, da je narobe. V smislu, jst nočem prati denarja ampak če me nekdo (do kogar imam sicer precejšnjo mero spoštovanja) proti za “uslugo” (da mu izdam fiktivni račun), ne bom znal reči ne. In to se mora končati zdaj. Drugače bom končal isto kot vsi drugi ljudje, ki sprejmejo, da je najbolje poskrbeti za lastno rit in da je cilj sistema pretentati sistem, kljub temu, da so kot otroci jasno vedeli, da je to narobe in razumeli, zakaj je narobe. In jst nočem več imet občutka krive vesti ali pa še huje, občutka, da itak ni pomembno, evro gor ali dol. Ne, ko pa vem, da prispevam k razpadu naše družbe, k revščini in razkoraku med kasto revežev in vsemogočnih kapitalističnih baronov, ki jih ravno takšni sentimenti spogledovanja z krajo najbolj krepijo. Ker tak pogled na stvari ni daleč ostudnih fraz tipa “Valda ne boš lačen, če si pri koritu“ in ostalih upravičil, s katerimi ljudje zagovarjajo korupcijo na vseh ravneh dr��ave in jo vpenjajo v kolektivno podzavest kot naraven pojav vsakega družbenega prostora in časa.

Če so to tvoja mišljenja in imaš zaradi njih maslo tudi sam na glavi, je veliko lažje drugi osebi skozi prste za njihove svinjarije in korupcijo ter jih relativizirati. Jaz nočem nikoli biti taka oseba.

[katedrazapozabljanje-blog]

Dragi Matic

Dolgo mi je vzelo, da sem zbral pogum in se odločil iskreno premislite temeljne predpostavke svojega življenja. Tiste stebre, ki se mi po letih neaktivnosti in tihe vdanosti v zgolj-obstoj zdijo malodane večni in žeodnekdajšnji. In zdaj, ko to pišem, vse te prebliske misli, ki so me že kakšni dve leti obletavale v vedno večji frekvenci, prelivam še v odločitev, ki je prvi in nujni korak mojega pobega od ugodja življenja v kletki, v kateri se nahajam. Kjer živim razmeroma udobno in stabilno življenje, ki mi ne prinaša zadovoljstva ali izpolnitve. Po dolgem premisleku sem ugotovil, da ne želim več biti tvoj prijatelj. Utrujaš me. Morda si se zdaj spremenil, oz. se boš ampak jst sem preveč utrujen, da še enkrat gledam in navijam zate, ker nimam niti kančka vere več, da si spremembe zmožen. In ne morem zopet biti iskreno vesel zate, niti vzhičen, kadar najaviš, da se boš nečesa lotil. Ker ne verjamem tvojim besedam in dvomim, da jim verjameš sam. In na neki točki, dve ali tri leta nazaj, ko sem nehal verjeti v to, se je najin odnos spremenil na slabše hkrati z njim pa tudi jaz. Ta moja utrujenost je rezultirala v tem, da sem ti vedno manj dajal reality check, da sem se raje kot v vlogo aktivnega sogovornika postavil v vlogo pasivnega in kimajočega poslušalca, ki je gigantske količine tvojega jamranja pač tiho sprejel in nisem več našel moči, da tudi glede vsakodnevnih stvari (ki niso politika) delim svoje mnenje in te poskušam course correctat. Več kaj je najbolj painful? Tvoja slepota za soljudi. Res, ampak res “CAPITAL RES” ne znaš ocenit, kdaj koga nekaj zanima in kdaj ljudje hočejo, da jih pustiš na miru, ker nekaj ni njihov cup of tea. To sem prvič opazil na CartHooku, kjer si Vidu dostikrat nekaj razlagal, med čemer je on najbolj zagreto strmel v monitor in odgovarjal s glasom nezainteresiranosti, ki bi vsakomur drugemu dal jasno vedeti, da je osebi ta pogovor odveč. In na blagajnah, kjer daješ pripombe, ob katerih je prodajalkah včasih vidno neprijetno in se počutim, kot da sem tam z fotrom, ne pa kolegom mojih let. In ko si imel motor, z venomeršnjim govorjenjem o njem, ki mene definitivno ni interesiralo, kar sem ti tudi dal vedet on multiple occasions, potem, ko sem videl, da pretending to be disinterested, ne bo delovalo. Z tvojim skakanjem v besedo, s katerim daš sogovorniku vedeti, da te stvari ne zanimajo zares in da imaš neskončno potrebo po biti slišan. In v končni fazi, v vsakem branju tekstov med tabo in Veroniko. Kjer sem ti vedno dal izredno mlačen feedback in nikoli zares ne stopil na tvojo stran. In to je stvar, ki me žre. Ta pasivnost, ki sem si jo ob tebi privzgojil. Ker jst sem vedno, skoraj brez izjeme, bil na Veronikini strani, vidu njene poante, bil presenečen nad zrelostjo in jasnostjo, s kakršno jih je podajala, med tem, ko je od tebe dobivala poceni emocionalne manipulacije na ravni Rasa in absolutno nesposobnost razumevanja in pripravljenosti na spremembe. In ta tvoja jebena potreba po tem, da si najbolj pameten in maš odgovor na čisto vse. Ko ti je Neja poslala tisto sporočilo... I really felt it. Mislim, da je nekje notri napisala ravno to (about that need to be heart and perceived as smart and having all the answers) in kljub emotional supportu, ki sem se ti ga trudil dajat, je moje jedro resoniralo s povedanim. Od prvega spomina tebe, ko si ogrisu, meni in še nekomu razlagal, da pod 35€ na uro ne delaš in v isti sapi prodajal 50 inčni TV, ker si bil broke, do vseh nadaljnjih situacij, kjer sem bil 100x priča enim in istim zgodbam tvojih vrtoglavih zaslužkov in awesome preteklosti v res nadležnem iskanju potrditve dajstva, da si indeed kul. In ubogi Emanuel, ki si ga 1000x oštel in zabil, kadar se je hvalisal z retardiranimi prenapihnjenemi trditvami 5, 6 let nazaj... while being just an echo of you. Jst ti te potrditve ne morem več dajati in drugih (verjetno še bolj problematičnih) isto ne. Razmišljati moram o sebi in o tem, kaj so moje prioritete ne venomer poslušati o tem, kako grozno življenje imaš in kaj vse je narobe. To so tvoji problemi so fucking fix them yourself. Ni moja naloga, da popravim tvoj zakon, tvoje nezadovoljstvo na šihtu, tvoje finance in vse ostalo, me pa pogosto spraviš v takšno počutje in tega niti malo ne maram. Nimava več skupnih interesov, zazrtih v prihodnost in raznotere možnosti življenja. Samo še stvari, ki so narobe, narobe, narobe in rabijo urgentno triažo in ukrepanje, brez tiste prave, žive, nebrzdane fantazije radostih, izkušnjah in možnostih življenja. In ne, ne govorim o faking loto srečkah. Med prijatelji ni nobenih tabu tem in načeloma ni nič off limits ampak količina negativnosti in trauma dumpinga (ki si jo po mojem mnenju sam nakoplješ na glavo) pač ne more biti temelj zdravega prijateljskega odnosa, v katerem osebi skupaj rasteta v simbiozi. Midva sva že dolgo ujeta v (primarno) priskledništvu, ki izkorišča slabosti obeh (people pleasing v mojem primeru in potreba po sprejetosti v tvojem, je moja amaterska diagnoza). In jst aktivno sovražim ta del sebe in posledično naju, kjer sva oba dva pussyja. Ti, ki se vedno delaš žrtev, namesto, da bi reku, give it to me raw in jst, ki ti vedno ustrežem ali pa te vsaj ne negiram preveč, da te ne bi prizadel. But this has to end. In ti mi moraš vrnit moj denar (12.4k evrov, jurja ti puščam za pol leta psihoterapije). Iskreno mam poln kurac tvoje nekompetentnosti in laganja meni (in verjetno tudi sebi), kar je itak razlog, da si v tem sranju in the first place. Včasih sem ob opazovanju tvojih finančnih odločitev mislil, da si pač optimističen and that you run a tight ship. But years have given me perspective. Všeč ti je zapravljat in ne želiš (ali pa ne moreš, ampak se mi iskreno jebe za to distinkcijo, ker tvoje bodisi razvade bodisi kompulzivne motnje NISO moja odgovornost) nehat. In the fact, da samo razmišljaš, da bi si kupu Elden pofukan Ring, potem, ko si - meni dolžan pofukanih 10+k - kupu že tolko useless shita in vestno racionaliziral, kako to rabiš zaradi zdravstvenih razlogov ali pa še huje, kako je nov avto v bistvu VARNOST tvojih LJUBLJENIH, kako bo to izboljšalo NJIHOV standard lajfa, je perfekten primer, kako iz sebe delaš žrtev, med tem, ko se izmikaš vsakršni odgovornosti za svoja dejanja. Mislim, to je slednje res gnila racionalizacija vsake drekaste odločitve, ki jo kadarkoli nardiš. Da ne govorimo o tvojem pogledu na seks, consent in podobno. Še vedno sem hvaležen, da si mi stal ob strani, ko se je zgodil tisti večer z Oto ampak naj ti dam pro tip. Kar sem tisti večer naredu, je bilo narobe. In nikoli nisem rabil nekoga, da mi pove, da ni bilo narobe. Rabil sem nekoga, da povem kako se počutim in nekoga, ki mi hopefully lahko na koncu tega pove, da to ne zaznamuje mene kot človeka in me ne definira v celoti in mi morda, ako to čuti, nakloni nekaj topline na koncu (Veronika is a fucking lifesaver). Ti pa se še enkrat več nisi bil sposoben postavit v vlogo nekoga, ki naredi napačno stvar in želi prevzeti odgovornost za tisti del, ki je njegova krivda. Sploh v luči tistega tvojega goriškega incidenta. Da ne govorimo potem o tistem incidentu z Veroniko kasneje, kjer sem isto on edge, kaj sploh verjet (pa verjetno in itself sploh ni tako velika stvar, oz. vsaj ne bi rabila biti, če bi znal biti bolj iskren). Ta relativizacija vsake, ampak zares vsake, shitty stvari, je v končni moj največji strah. Da bi se, če bi ostal s tabo, nalezel te nezmožnosti introspekcije in večnega ujčkanja samega sebe, kot žrtve okoliščin ali pa celo upravičenega v svojem bednem obnašanju. Jezen sem. Da sem pustil, da je sploh šlo tako daleč vse skupaj. Da sem v svoji utrujenosti izgubil toliko magije, ki sem jo včasih čutil do sebe, da mi je prijateljevanje na veliko trenutkov postalo a chore. Ne me narobe razumet, it’s not all you, far from it. Je tudi služba, okušanje vsakodnevnega grinda in manjka časa in prostora, da moje misli z brezciljnostnim ciljem vandrajo in mulijo svežerosnato travo zakotnih planjav. Si pa definitivno del simptomov, ki mi dela kapitalistični realizem še bolj resničen, še bolj neizbežen in mene še bolj brezupnega v svojem dojemanju sveta. Pri verovanju v sposobnost lastne spremembe in spremembe ljudi okoli mene. Zato midva ne moreva več biti.

[katedrazapozabljanje-blog]

Popki mojih rož so izžeti

In nektar odteka v neznane mi struge

Soj spanca obraz ti razsveti

Kar vidim neznanko iz ljubavi druge

Iz zaprašenega časa želja priveka

In na uho mi v satanskem šepétu

Pravi da nisva več ista človeka

Da krila zlomila sva si v létu

Čudno je biti preudarno igriva

Ko grem čez svoje impulze z radirko

Srce impotentno se kruši in skriva

In vene in gine pod tvojo taktirko

[katedrazapozabljanje-blog]

Njeno dejanje me je globoko ranilo. To spoznavam šele ob branju poguma za okrevanje. Dejstvo, da se je poskušala vrniti k bivšemu, da je celo vzela MDMA to feel things for him... it makes me feel so powerless and so worthless. V meni se porajajo gnusni občutki, občutki, da si me ne zasluži, da si jaz zaslužim več. In v tem momentu ne čutim ljubezni do nje, kljub temu, da si jo želim čutiti najbolj na svetu. Čutim samo poškodbo svoje duše in razvrednotenje. Vem, da sem a reasonable person in da lahko grem s te točke naprej v življenju neskončno lažje kot ona in da moje zaupanje v druge ljudi zaradi tega ne bo strto niti za tedne, kaj šele veke vekov. Ne vem pa, če lahko grem naprej z njo. It does seem to have killed so much of my feelings of affection for her.

Pred branjem knjige nisem imel takšnega občutka. Mislim, da je tudi iskrena predstava odnosa zaznamovanega z zlorabo kriva, da se počutim tako. Ta neskončna potreba po razumevanju in odpuščanju in postavljanju druge osebe na prvo mesto. Ne zmorem je niti dojeti kot fer (ker ni), niti kot nekaj, kar bi želel storiti za drugo osebo, ki me je tako prizadela. Bojim se. Kaj, če je Rasu vendarle uspelo pretrgati najino vez, za katero se je s takšno jakostjo zdelo, da je tako veliko več kot samo meaningless fling. Zamerim mu. Za dolgo, dolgo časa.

Hkrati se zavedam, da to pomeni samo, da me zares ljubi. Da je niti kemične substance, dizajnirane za evokacijo divjih pozitivnih čustev ne morejo skreniti s tirnic, ki vodijo do moje postaje. In ob tem se počutim povezano, bolj kot kadarkoli prej. Kot da lahko zdaj, ko prvič z gotovostjo vem, da izbira mene over all others, z njo končno delim vse strahove in neprilične misli, ki skušajo erodirati moja občutja do nje. Kot da je to hkrati bolečina in tista najpristnejša vez med dvema osebama, ki jo lahko stketa iskrenost in kolaž čudovitih pojavnih slučajnosti. Kot da zdaj lahko ležem k njej čistih misli, si ne odrekam sebe in hkrati uživam v njeni lepoti in z veseljem gledam bitke, ki jih vsakodnevno dobiva nad svojo preteklostjo. Da je to morda to. Trenutek, ko sem dovolj zrel za odnos, ki zareže v bistvo dveh oseb. In v tem trenutku, soslednem in hkrati nekoliko sočasnem s prvim, jo ljubim in vem, da zmorem in želim biti tam zanjo. Da v moje življenje prinaša toliko lepote in smelosti, kot nihče poprej in da so te misli močnejše od teme, s katero naju skuša ugonobiti preteklost.

[katedrazapozabljanje-blog]

Dnevniški zapisek št. 3.5

Končno vem, zakaj ni bolelo. Zakaj me ni paralo na trakove in z mano opletalo kot zgodnje pomladanski veter opleta z listjem. Zakaj sem čutil milijon reči except for the one I thought I would be feeling. Verjetno sem vedel, da zgodba ni končana. In ko zdaj končno lettam go, sprejemam dejstvo, da ne moreva biti, da se je nabralo preveč travme za zdravo razmerje. Da je edina smiselna reč, the one the feels so fucking hard yet so right to fucking close the chapter. And it hurts, it hurts so badly. KJE BOM NAJDEL TAKO POPOLNEGA ČLOVEKA. WHY THE FUCK DOES IT HAVE TO BE RIGHT. I HATE HER FUCKING PARENTS AND HOPE THEY ROT IN PRISON. and wish she recovers. She gets so much better. She flourishes.

And the same for me.

It’s just so fucking hard to accept that we can’t do it together.

[katedrazapozabljanje-blog]

Dnevniški zapisek št. 3

Končno sem do konca pogledal video o NFTjih (https://www.youtube.com/watch?v=YQ_xWvX1n9g), ki je dal mojemu že tako negativnemu sentimentu do kriptovalut verbalno opredelitev, ki mi je manjkala. Tiste prave besede za koncepte, ki sem jih sicer razumel, a jih nisem znal postaviti v narativ, ki bi deloval kot koherentna celota in dal jasen izraz moji slutnji deziluzije. Ki bi posodile moč moji zavesti, ko sprejema odločitve, ki zadevajo prihodnost človeške rase, prihodnost celotne družbe. Besede, zaradi katerih upam, da bom zbral pogum in zapustil svojo službo. Si našel drugo službo ali pa delal stvari, ki me dejansko veselijo in ne dopustil, da sem sokriv in soudeležen v gradnji nove realnosti, ki bi, če se uresniči, še toliko bolj zasužnjila množice ljudi. Prenehati moram biti otrok. Zavedati se moram posledic svojih dejanj v vsej njihovi silovitosti. Se ne slepiti z vedenjem, da bo vse skupaj kljub moji pomoči skoraj zagotovo šlo v maloro zaradi tehničnih manjkov, ki jih preprosto ni mogoče zamašiti z vedno večjo količino vsekompleksnejše kode. Verjamem, da je to video, ki bi ga moral pogledati vsakdo. Ker je to vsakogarzadevna potencialna prihodnost. In dejstvo, da ga ne morem deliti na zidu, ker delam diametralno nasprotujočo stvar me ubija. Nisem prepričan, kako naprej, imam pa finančno blazino, na katero lahko padem. In imam samozavest, ki mi jo je podarila zadnja punca, ki je potrebna, da vsaj malo verjamem vase in najdem vero vase, ki bo samostoječa in neodvisna od drugih ljudi ter njihovih mnenj. Manjko jasne prihodnosti me zelo plaši. Takisto manjko tople roke in razumevajočih oči. Mislim in upam pa, da sem zdaj pripravljen sprejeti, da me stvari lahko definirajo. Da se lahko spremenim na podlagi zunanjih referenčnih točk, brez da bi se zaradi tega obravnaval kot nekdo z manj vloge in moči v lastnem življenju. Kajti alternativa tega je, da se vse našpičene misli zližejo v gladko, nizko-amplitudno sinusoido, ki me tako ali tako že sicer vodi skozi življenje. In v duhu tega moram priznati, da Oti zamerim, kar je storila. Da me je dejstvo, da ne morem biti dovolj za njeno prečenje travme, pustilo razočaranega in rahlo nasrjenega proti njej, ker je na koncu koncev to bila njena odločitev. In mislim, da je to tudi prav. Če ji vedno znova samo odpustim stvari, ki jih naredi iz debilnih vzgibov, jo s tem samo razčlovečim in še enkrat več naredim za večnega pacienta, katerega akcije so samo predmet psihoanalitične teorije in ne medčloveškega odnosa, zaupanja in pristne afekcije. She’s a dumb fuck in četudi jo imam neizmerno rad in ji ne očitam nobene reči, je hkrati ne morem več videti kot polnega človeka, sposobnega lastnih odločitev. Kot nekoga, ki lahko sprejme odločitev zase, brez da bi moledovala, da jo ugrabim, nekoga, ki si verjame in se spoštuje. Nekoga, ki prosi za abuse in razume, kaj hoče. Nekoga, s komer bi lahko imel honest conversation about what is means if I really do “abuse” her. Vem, da se bo to v prihodnosti spremenilo in da bo nekega dne “a beautiful queenie she was meant to be” kot jo je enkrat opisal Ras. Da se bo potencial, ki sem ga vedno videl v njej, udejanil v nečem čudovitem in enkratnem, vizije česar so mi že zdaj včasih jemale dih. I’m just slightly pissed that I won’t be there to witness it first hand.

[katedrazapozabljanje-blog]

Dnevniški zapisek št. 2

Moje misli so še vedno razrvane. Pogrešam možnost radikalno iskrenega pogovora o mojih čustvih z nekom, ki bi mu neskončno zaupal in bil pripravljen priznati vse. Bedne, dolgočasne delčke, ki so že dolgo zataknjeni v moji zavesti in tiste nove uvide, ki me jih je strah premišljevati, kaj šele priznati na glas. Nekoga, ki bi bil samo moj in s komer mi ne bi bilo neprijetno biti na njegovem telefonu. S komer ne bi bil stressed out by the thought of reading something that feels forbidden. S komer ne bi imel občutka, da se me določene stvari ne tičejo. Meni se zdi bizarno, da bi sam karkoli skrival pred takšno osebo in takisto mi je težko sprejeti, da nisem nikoli upal poseči v njen zasebni prostor zaradi strahu, da bi kršil zasebnost komunikacije z bivšim. Da nisem iz istega razloga nikol zbral poguma in predlagal, da greva skozi njeno galerijo in vidiva vse slike, tudi tiste, ki vključujejo njega. Ker bi ga to - vsaj v moji glavi - postavilo v kategorijo preteklosti, ki je nekoč bila in je zdaj del zgodb that one tells. Da sem vedno bil preplašen, če bodo tovrstne ideje korak predaleč. Ne vem, po tistem incidentu s travo in lasmi je bilo razmerje drastično drugačno in iskreno sploh ne vem več točno kako in v kakšni meri, vem pa, da mi je bilo dosti manj všeč. Zdaj se mi zdi, da sta moja moč in suverenost jenjali in postajali zgolj neka vata, v katero sem jo poskušal oviti, da bi jo zavaroval pred svetom. Da me je bilo tako strah, da jo bom polomil, da sem se še bolj zavlekel vase in vestno počakal, da lahko naredim ping na njen pong in nikoli serviral. Nehala sva brati drame in knjige, se spontano zabavati in vse skupaj nadomestila z zabavnimi dialogi in skiti, a brez velikih commitmentov in vedno v prioritizaciji njenega dealanja z zlorabo, ob čemer sem vedno imel občutek, da so njene potrebe tako prvinske in imediatne, da včasih nisem znal več najti tistega krasnega občutka za igrivost in brezskrbnost. In ob tem me obletava svit spoznanja, da to razmerje od tiste točke naprej morda zame ni moglo več biti zdravo. Da je bilo morda obsojeno na propad, ki ga nisem hotel sprejeti zaradi amazementa prvih mesecev, kjer sem prvič po dolgem času čutil življenjsko energijo, ki mi je prej manjkala. To občutje me trga narazen. Sem si samo dopovedoval, da to lahko deluje without it ever being really possible? Ne vem. Morda samo pletem narativ, ki mi bo pomagal prebroditi to stvar. Pa vendar mislim da to ni zgolj to, ne glede na zgornji odgovor. Da je ta dogodivščina pokazala, kako daleč od samostojnega, avtonomnega človeka sem. Od bitja, ki bi imelo jasno začrtane cilje, želje in potrebe in ki jih ne bi kompromitiralo zaradi druge osebe do te mere, kot se mi zdaj zdi, da sem jih. Ki bi si upalo iti out on a limb z risky izjavami in vprašanji, ki bi utegnile prizadeti oba, ampak bi hkrati tudi prinesle avtentičnost in dušni mir. Bila sva odlična v pogovoru in odlična v iskrenosti, odpuščanju in razumevanju. Ampak vseh teh reči, ki so meso razmerja, nisem znal imeti hkrati z nenehnim strahom, da jo bom prizadel. Žalosti me, ker je mogoče res, da sva se spoznala v napačnem obdobju. In žalosti me, ker hkrati dobro vem, da to verjetno ni res in da bi lahko delovalo, če ne bi bilo faking Rasa, zaradi katerega nisem nikoli upal v celoti govoriti o svojih problemih in issuejih, ki jih imam z njeno vlogo v razmerju, s samim sabo, ker sem zaradi njega vedno puščal delčke nje neraziskane, kar me je definitivno motilo neskončno bolj, kot karkoli sem kadarkoli brzdal zaradi njene travme. How does it all make me feel? Strah me je, ker že zdaj čutim, kako moja ljubezen do nje umira. Kako ji verjetno nikoli ne bom mogel več zaupati ključev do sebe. In strah me je, ker to najverjetneje pomeni, da res ne bom nikoli več z njo. Imel amazing debat o random rečeh, jo privil v naročje in ji dal zadnjih 5 dimov cigarete. Ker bom pogrešal vse te rituale, ki sva jih ustvarila. Ker kot pravi džanki še vedno lowkey upam that she changes her mind. Ampak bolj kot to, upam, da ne gre nazaj k Rasu in si najde zdrav prostor za prebolevanje, kjer ne bo nekoga, ki bi jo maltretiral in manipuliral into being with them. Cause that shit is psychotic in I guess si še najbolj očitam, da nisem prej zavzel jasnega stališča glede tega in ji poskušal bolj pomagati, ji nuditi boljšo oporo. Pa me zopet preplavi misel, da ljudi, ki niso pripravljeni narediti koraka naprej, ne moreš v to pregovoriti s tem, da jim poskušaš vliti in afirmirati občutek, za katerega pravijo, da ga želijo zasledovati. Ura je pozna in čas je, da ležem k počitku. Still miss her insanely. But I know it will get better. Ker hočem svet spremeniti na bolje, ker hočem imeti otroke, ker hočem še enkrat biti navdušen nad samim sabo in svojimi deli. In če moram najprej zaceleti sebe, da lahko to storim, potemtakem bodi tako. Že ob zapisu tega se počutim neskončno bolje. Ko dam besede svojim grozam, jih lahko obvladam in vidim for what they really are. And they are not that bad. In ta tekst in veliko stvari v njem (z izjemo rasa) so pretirane in napisane v afektu nekega čustvenega trenutka. Ampak dejstvo, da jih lahko zapišem in opredelim makes it so much easier to navigate what I really want and care about. Želim si, da se vrne. Da ga pusti za sabo. Da se njena resničnost in percepcija poravnata z mojo in da se njeni občutki krivde transformirajo v občutek moči in kontrole. Hkrati se zavedam, da je to zanjo trenutno morda nemogoče in nerealistično and also with that she finds happiness wherever it be. Fuck, I enjoy writing these. Toliko stvari pometem pod svoj mentalni tepih and it’s just freeing to fucking write random thoughts down, experiment with them without trying to offer balance and validity to every statement.

[katedrazapozabljanje-blog]

Razrahljana tetiva

Današnji večer je zelo neprijeten. Končno sva šla narazen. Že par dni sem razmišljal ali bo temu sploh mogoče ubežati, ker še vedno ni prestavila cot v izpraznjeno omaro, kljub temu, da je od njene prve odločitve preteklo že 10 dni. V meni je ždel občutek, da nekaj ni prav. Da manjka tisti pristen užitek ob osebi, ki se je odločila zate in se vsak dan odloča zate brez naprezanja in neskončnega tehtanja raznoterih uteži, ki jih je verjetno pripisovala mojim in njegovim lastnostim, besedam, dejanjem. In ko je pred mojim CSjem iztrgala list iz svojega dnevnika, sem bil skoraj prepričan, da vem, kaj bo sledilo. In sledilo tudi je. Počutim se kot trume vojakov, ki se po dolgi vojni vračajo domov uklonjenih glav. Olajšani, da je morije konec in brezciljni, ker je vojna še vedno v njih in jih ne bo zapustila s koncem vojskovanja. Zadnjih par mesecev sem si dosti odrekel v imenu skrbi za njo, zadnjih 14 dni pa me je paraliziralo v mojem socialnem izrazu, ki je postal rahlo prikrojen (mojim tako omiljenim) materialnim pogojem te rollercoaster romance. Slednje se mi zdi še posebej žalostno in še vedno prevprašujem, če bi bilo drugače, če bi bil bolj odkrit glede svojih čustev, mišljenj in želj. Nisem hotel, da gre in še vedno nočem. Pa je bilo preveč. Preveč imeti dodatno osebo v razmerju, katere vpliv bi moral na seemingly na veke vekov mediirati. Res se mi je zdelo, kot da jo lahko prepričam, da ostane. Ampak vse skupaj me je utrudilo. In mislim, da nisem tako skrušen, ker je šla. Zadnja dva, tri tedne mi v razmerju ni bilo več udobno in tudi ni izgledalo, kot da se lahko spremeni na boljše, ker ni delovalo, kot da lahko svoje želje sprejme kot legitimne, polnokrvne in vredne. Misel, ki me dejansko boli, je, da bi to razmerje lahko bilo neskončno kul in najs, če ne bi bilo vseskozi njega, ki jo vleče nazaj z verigami preteklosti. Kot da sva res perfektno sodila skupaj, ujemajoč v tako veliko pogledih, bolj kot s komerkoli drugim, razen morda Tejo, le da je takrat moja travma bila ta, ki je potonila razmerje.

It sucks. And it hurt me. Malo sem se ranil tudi sam, ker sem v svoji skrbi zanjo poskušal prikrita vsa svoja negativna čustva, dvome, reči, ki si jih nisem upal razčistiti glede svoje želje po biti z njo in kompromisov, ki sem jih zavoljo tega pripravljen sprejeti. Mori me, ker mislim, da je sprejela odločitev rojeno iz manipulacij, ki jih ranjenci uporabimo kot last effort, da nas partnerji ne zapustijo. Da ji ni dovolj mar za to, da je manipulirana in žre me, da ji ni dovolj mar zase, ker se vse skupaj zdi simbolično povezano z njeno nezmožnostjo prekinitve stika z abusive preteklostjo. In definitivno je delček mene, ki ne more verjeti v pristnost njene ljubezni in v možnost, da se nekdo temu odpove zaradi občutka dolžnosti do osebe, ki je ne ljubi več ali pa vsaj ne na tak način, z isto intenziteto. In ki ji vsakodnevno piše boleča guilt-tripping sporočila, ki iz mojega gledišča zgolj izkoriščajo njene šibkosti. Kot je ona pogosto opisala pripetljaje, “it feels like a fever dream”. Kot se mi je njena tendenca do samozlorabe zdela nemogoča, se mi tudi to zdi neverjetno. I guess moji možgani vseeno verjamejo njenim besedam po vseh mentalnih epizodah, ki sva jih skupaj dala čez. Je pa utrujajoče, da moram tolikokrat narediti ta preskok verjetja svojemu jazu povsem nelogičnih stvari. Ne vem, do kakšne mere je sploh smiselno pisanje o tem. Verjetno je najbolj smotrna stvar, da jo povsem izpustim iz svoje glave in se poskušam nehat spraševat o vseh zakajih in kakojih in upam, da se stvari nekako izidejo. Ampak tanka je meja med ljubeznijo in posesivnostjo in gotovo še nekaj noči ne bom imel najslašega spanca.

[katedrazapozabljanje-blog]

https://www.youtube.com/watch?v=DWMQcKqSa28 Znana parola, da je JP navadneževeva ideja preudarnega in pametnega človeka, v tem videu eminira iz vsakega izpovedanega segmenta. Moja hipoteza je, da smo toliko bolj dovzetni za te ideje, ker se manj družimo z ljudmi, ob čemer nam manjko poizvedbe o dejanskih življenjskih izkušnjah omogoča, da se zapremo v mentalno samico, kjer na podlagi obstoječega suhoparnega, neapliciranega vedenja iz druge dobe, namesto socialne interakcije, kujemo nove uvide v sebe in generaliteto obstoja. Iz očitnih razlogov je problem že sama generaliteta. Ljudje smo med sabo različni in nikomur ne sedejo iste stvari. Prav tako je problem način, na kakršnega jo črpamo. Če se v izgradnji svojega notranjega simbolnega sveta opiramo na mislece iz tega videa, uporabljamo za konstrukcijo misli zapisano fermentacijo družbenega stanja pred več tisoč leti. Hkrati z očitnim dejstvom, da naša družba neprestano spreminja predznake nekaterim dejanjem in socialnim perspektivam, moramo dojeti, da je uporaba ne samo bibličnih, pač pa katerihkoli nekontemporarnih tekstov pri uporabi prepoznave vzorcev v individualnem, s katerimi nato prežamemo naše razmišljanje o družbi, sama po sebi povsem redukcionistična in kot filozofska ali politična pozicija povsem neubranljiva, ker bazira na razumevanju izkušnje življenja in percepcije ne-sebe (ta beseda namenoma substituira besedo drugega, kajti ti nabori prepričanj morajo operirati na predpostavki, da so drugi, sploh pa določene skupine le teh, ne živijo isto bogate človeške izkušnje. V nasprotnem primeru bi druge vedno vprašali, kaj želijo in ne bi ponotranjenih predstav o njih poskušali uzakoniti in normalizirati za vse.) iz nekega drugega časa, ki je propagiral (zgolj) ideje o (specifičnem, samocentričnem) naravnem redu stvari in posledično neizbežno v naše razumevanje svoje vpetosti v svet vnaša prepričanja, kot so mizoginija, homofobija in tako dalje. Če hočemo biti boljši ljudje, se moramo več družiti in poizvedovati o resnični biti drugega, ne pa vleči one size fits all sklepov, ki instantno padejo, če ti predsodki ne pomagajo ne ovreči realnosti. Ta njegov faking kaos in navdušeno gobezdanje o tem, kje najdeta biblične navezbe na lastno življenje in svojih debilnih mini teorij je kronski dokaz prelivanja slonokoščenostolpnega individualizma in pomanjkanja sposobnosti postaviti se v tuje čevlje.

[katedrazapozabljanje-blog]

hodim po stopnicah rodovitnosti, in gorim goram naproti, preplašen ob manjku duha, zapišem čisto vsak verz kot da je zadnji, ječež hlamudravosti na svoje vulkane polagam plastične pokrove za konzerve prozoren dim se izvija in senči moje kresnice