#dojenček

[milouinfo-blog]

www.milou.si #mlincek #olje #mlin #frantoil #kvacka #kvackanje #brda #handmade #rocno #rocnodelo #ročnodelo #fattoamano #slinček #slincek #dojenje #dojenček #dojencek #slina #bavaglino #crochet #otrok #mama #novorojencek #child https://www.instagram.com/p/BxWp9QIFA7s/?igshid=98lu3528nw1m

#mlincek #olje #mlin #frantoil #kvacka #kvackanje #brda #handmade #rocno #rocnodelo #ročnodelo #fattoamano #slinček #slincek #dojenje #dojenček #dojencek #slina #bavaglino #crochet #otrok #mama #novorojencek #child

[toticiklist]

8. dan, petek, 17. 7. 2020: Bedoin - Avignon, 90 km.

Dan, ki zlepa ne bo šel v pozabo. Dan, ki je bil podrejen samo enemu cilju - pod vznožje sem prišel kot otrok, z gore sestopil kot moški (govorim v kolesarskem smislu).

Vzpon na to plešasto kraljico Provanse namreč ni zgolj še en navaden vzpon, ampak romanje telesa in duha, kot dokazujejo trume kolesarskih navdušencev - od popolnih začetnikov z gorci, družin z otroci, parov, upokojencev, do polprofesionalcev s karbonkami in ne nazadnje profijev samih, ki se po najboljših močeh trudijo doseči sveti gral - Chalet Renard, ki te kot bela raketa, ki se pravkar pripravlja na izstrelitev z lune, ves čas opazuje z vrha in ti daje vedet, koliko trpljenja te še čaka. Je osebna bitka, kjer pa je zmagovalec vsak, ki se uspe privleči do vrha. Kdor se v zadnjem kilometru, ki se po kratkem predahu spet postavi navzgor, znajde v brezupnem položaju, mu glasni vzkliki "courage!!" dajo čudežnih moči in ga ponesejo pod oblake.

Sam sem danes dosegel novo stopnjo kolesarske in predvsem psihične zrelosti, saj se kljub res brutalnemu ritmu, ki ga narekuje cesta in te poriva na meje tvojih zmožnosti, nisem ustavil niti za trenutek ali sestopil na asfalt. Kako res zahteven izziv je to, vam težko opišem, če sami niste kdaj poskusili zagoniti v klanec. Vsem Primorcem lahko dam za primerjavo klanec s Svetega Antona do Dvorov...le da se ta vleče slabih 15 km, preden se malo sprosti. Ob poti, ko sem opazoval kolesarje, ki so se spuščali z vrha, te ki so brzeli mimo mene in take, ki sem jih tudi sam prehiteval, sem se spraševal, ali sem res edina kamela tod okrog, ali je še kakšen norec, ki na tako goro s seboj privleče svojo streho in oblačila...moj pogled reže skozi gozd, zdi se, kot da jočem, ampak mi izpod čelade po vseh straneh glave tečejo debele kaplje znoja, ki pristajajo zdaj na okvirju, zdaj na računalniku ali telefonu. Ves čas spremljam ples številk, črta na ekranu se ves čas premika poševno navzgor..9, 10, 11, 12%...in vztraja...vsak premik pod 9 % je zgolj naključje in zdi se mi, kot da se pri 8% že vozim po ravnini in vsak tak trenutek izkoristim za nervozno tipanje po bidonu in divje sesanje ustnika, kot dojenček, ki ihteče sreblja iz flaške z mlekom, ker mu je to edini vir preživetja. Sence dreves so v uteho, ko je sonce v zenitu, vsaj to...veter je čez noč izgubil svojo moć. Goni, dihaj, živi...tri stvari, ki jih ne smeš pozabit. Vmes uspem umiriti svoj utrip in dihanje do te mere, da se mi zdi, kot da se sprehajam po promenadi. Počasi kopnijo kilometri in pri tabli za preostalih 8 km prvič pomislim, da mi morda uspe brez ustavljanja. Svet okoli mene ne obstaja, zvoki utihnejo, zibajoče veje se ustavijo, noge postajajo perpetuum mobile,obstajam samo jaz, ki slišim in se pogovarjam s svojim notranjim glasom in cesta, ki vodi pogled naprej. Popolna predanost in osredotočenost sta edini način, kako se prebiti. Vem, da če se ustavim, pa morda zgolj samo za fotografijo ali požirek vode, ne najdem več tega ritma in kalvarija se lahko začne...

Na koncu sem dosegel čas dobrih dveh ur, ki sem si ga vse od začetka načrtovanja tudi potihem želel, ampak teh visokoletečih ciljev nisem delil naokrog. Po današnjem dnevu se počutim tako močnega, kot še nikoli, čutim, da bi lahko premikal gore, in zdi se mi, da me na moji trmasti poti nič ne more ustaviti, niti najmanj pa ne razmišljam o predaji. Krepko sem že presegel 1000 km in sem tako že čez četrtino poti. Jutri se končno spet ustavim na morju, kjer si bom vzel en dan oddiha.

[zabenundfliegen]

Leteča rokavica in plavajoča maska // junij 2020

Prosojne rokavice iz tanke plastike plešejo po zraku, tik nad pločnikom, vrtinčijo se in poskakujejo, dvigajo se in padajo. Morje naplavlja trope mrtvih mask. 

Pri prodajalcu srečk Kalinu kupim tako za praskanje, posebno poletno izdajo. Tu in tam sem mu jih kupovala še v Sloveniji, ko je bil še čisto majhen dojenček, imenovale so se Zlate ribice. Enkrat je zadel petdeset evrov, ne da bi se tega sploh zavedal. Zdaj že prav konkreten Kalin proti prodajalcu iztegne lopatasto ročico, vendar mu ta srečke po zakonu ne sme izročiti. Igre na srečo so za mladoletnike namreč prepovedane. Srečka - praskanka se mora torej za trenutek ustaviti v moji odrasli roki, preden je željno ne zgrabi roka malega praskalca.

Ustaviva se pri “toboganu”, ki ni pravi tobogan, pravi tobogani, gugalnice, plezala in druge zabavnosti z otroških igrišč so prepovedani - zapečateni oziroma prevezani z belo-rdečim selotejpom; odpečateni in dovoljeni bodo čez dva dni. Nepravi tobogan je nagnjeni zaključek betonske ograje, obložene z gladkimi kamnitimi ploščami. Kalin spleza nanj in z od volka pozelenelim kovancem za dva centa začne s svoje srečke praskati risbe rakcev. Praska počasi in natančno, od leve proti desni, od zgoraj navzdol, tudi črtno kodo; rahel suspenz, ki ga z zavlačevanjem ustvarja, ga prijetno vznemirja. Izmed šestih sličic se mora za dobitek prikazati morska zvezda, res se prikaže; zadel je en evro, kar pomeni, da bova srečko zamenjala za novo.

“Huh, mami, ta gospod je pa zelo grdo dišal! Zakaj pa?” Razložim mu, da je zelo vroče, da je v zraku spet povečana količina puščavskega peska, ki ne da dihati in se oranžasto lepi na človeška telesa ter na druge oprijemljive površine, da gospod najbrž že ves dan dviguje težke gajbe ustekleničene vode in je gotovo prešvican, da ima oblečeno sintetično majico, da pa se morda kdaj tudi pozabi umiti, česar pa nikoli ne bova izvedela. Ter, da se “grdo diši” lahko pove tudi kot “lepo smrdi”, odvisno od človekovega razpoloženja pač in posameznikove nagnjenosti povedati slabo novico na začetku ali na koncu. “Mami, sem lačen za vodo.” Dam mu vodo in povem, da se lakoti za vodo reče tudi žeja. “Aja, sem mejčkeno pozabil.” Saj ni problem, ti mali poliglotski ptič, vse razumem, pa še žmohtno je. “Jaz bi pa en tadrag sladoled, ker mi je zelo všeč, pol vanilije s keksom in pol čokolade.” Tadrag sladoled je najdražji od vseh, kar smo jih na otoku polizali in ni mi jasno, kako so se lastniki grdo kičaste vijoličaste kavarne - slaščičarne s prosto prevedenim imenom “Liži-Liži” ter lakastimi plastično črnimi lestenci dokopali do cene za kepico njihovega sladoleda. Saj je dober, ne pa spet tako zelo. Na mize “Liži-Ližija” so nalepili papirje, na katerih piše, da je v kavarni dovoljeno sedeti največ pol ure. In tudi, da iz varnostnih razlogov kavo in vse ostalo strežejo v plastičnih skodelicah in na plastičnih krožnikih s plastičnim priborom; vse za enkratno uporabo. Kupiva sladoled in odpujsava naprej. Po delu promenade, kjer stojita zviti palmi, morava hoditi po petah; če ne bi, bi palmi padli na naju. 

“Prepovedano je presedanje!” “Kako naj bi to vedeli in zakaj, presedli smo se, ker je z nami dojenček, na tole mizo pa buta močno sonce …?” “Tako je! Nova pravila! Nisem si jih jaz izmislila! Umazali ste tisto mizo, zdaj boste pa še tole!” …

“Mami, jaz bi pa enkrat imel tako knjigo, ki ima notri take male živali, kot so bolhe in tudi virusi, da jih bom lahko gledal.” Velja. Super ideja. “A je že šel virus? Jupi!” Tega ne vem. Gotovo pa so na površje pririnile vse blatne vode in zadeva strašansko grdo diši.

Čakam, da se straniščna vrata odprejo. Gostilna je polna jedočih ljudi. “Daj si gor masko!”, vame zasika natakarica. Že, ampak kaj pa vsi tile, ki jedo brez mask …

Pravila so nadvse komplicirana in večplastna. Po domače povedano: nihče nima pojma niti blage veze. Masko si dam na nos, na usta z nosom ven, na brado z usti in nosom ven, na eno in drugo uho, na lase, na oči. Vse različice srečujem na cesti, razen zadnje, kajpada. Pomembno je, da imam masko. 

In maske padajo, tudi. Vse bodo odpadle, počasi in z andohtjo, bosta videla.

[njamimami-blog]

Oblaki puhaste pene, namakanje in krvave rane

Veliko neprespanih noči in žalosti, ko gledaš svojega otroka, ki se drgne ob steno, mizo ali pa s svojimi nohtki napade kožo do krvi. Le-ta ima še danes vidne sledi tistih nebogljenih malih prstkov, ki se niso uprli neprijetni srbečici. Tu so še obiski pediatra, testiranja, vzorci krvi in uporaba zdravju škodljivih kortikosteroidnih mazil.

Skozi celotno otroštvo sva se z bratom namakala in umivala glavo le enkrat tedensko. Sobota je bil tisti dan z tednu, ko sta se najini glavici penili in najini bradici nadeli dolgi beli bradi dedka mraza. Med tednom se večina dojenčkov in otrok ni namakala v vodi, ampak le umila določene predele telesa, zobke, ter skočila v pižamo in spat. Zadeve so se od takrat precej spremenile. Dojenčke…

View On WordPress

#amonium lauryl sulfate #blog #blogging #child #children #dermatitis #dojenček #essentiq #family #gel za tuširanje #iritacije #iritation #kids shampoo #kopanje #kozmetika #koža #mama #naravna kozmetika #natural cosmetics #nature #nature lover #nežno #nosečnice #nosečnost #občutljiva koža #otroštvo #parents #shampoo #shower gel #skin

[devayaniyogalove-blog]

Yoga Mom & Baby article in magazine Lea. 💖📰💗💌📖 #magazine #magazinecover #revijalea #lea #bookstagram #book #yogachallenges #yoga #pilates #yogamommy #yogamom #yogababy #jogaljubljana #jogabejbi #dojenček #babylove #slovenija #slo #slovenia #devayaniyogadancelifestyle

#pilates #slovenia #slo #magazinecover #yogachallenges #book #babylove #revijalea #yogamom #yogababy #jogaljubljana #bookstagram #lea #yoga #jogabejbi #dojenček #slovenija #yogamommy #magazine #devayaniyogadancelifestyle

[homediycenter]

Zaboj za vstavljanje

Ko se mi je zazdelo, da se naš dojenček dolgočasi, smo mu še istega dne naredili zaboj za vstavljanje žogice. Uporabili smo ostanke lesa. Les smo razrezalli na prave dimenzije ter ga sestavili in privili. Luknje za žogo smo izrezali z nastavki za vrtanje lukenj, se jih pa lahko izreže tudi z vbodno žago. V notranjost “kocke” smo prečno položili del lesa, tako da žogica potuje po klancu navzdol…

View On WordPress

[fragmentimojepsihe]

Kavarna

Nahajam se v Ljubljani. Sprehajal sem se po nedeljsko lenih ulicah. Nebo je s svojo belo barvo zaduševalo ozračje. Imam se kakšno uro časa pred avtobusom domov in želim si svoje jutranje kave, zato sem se odločil usesti v kavarno, ki je bila na moji poti. Naročil sem in pogledal po okolici. Nekaj miz nasproti mene je sedel starejši moški, ki je imel obraz podoben pitbullu. Imel je svetle rumene lase in je natakarju povedal, da še ne bo naročil, da čaka prijatelja namreč. Skozi okno kavarne sem v notranjosti, sedeče na dveh udobnih kavčih, na vsaki strani preposte bele mizice, videl družino. Mamo, očeta, hčerko in sina. Mama se je s hčerko, ki je bila šele dojenček, pravkar vrnila s stranišča, oče pa je sinu brisal obraz, ker se je umazal pri jedenju čokoladne torte. Oče je izgledal, kot da noče biti tam in ves čas je živčno pogledoval proti meni. Sprva sem pomislil, da mu nekaj na meni ni všeč, nato pa sem opazil njegovega sina, ki je histerično, zaradi energije, ki mu jo je dala čokoladna torta, skakal ter se prevračal po kavarni, in ga sramotil. Oče je, zaradi utrujenosti, položil svojo glavo na roke, ležeče na mizi in globoko zavzdihnil. Videlo se je, da je z živci pri kraju. Sin je priskakal o očeta in ga nekajkrat udaril po rami. Fant se je nato nagnil naprej, da bi očetu nekaj zašepetal v uho, a prav v tem trenutku se je ta obrnil in zamahnil z roko. Ta je dečka zadela s komolcem naravnost v obraz in mu razbila nos. Kri se je ulila in poškropila prazne bele keramične krožnike, ki so ležali na mizi. Malček se je glasno zadrl in solze so pritekle na dan. Oče se je sinu opravičeval in mu k nosu hitro pritisnil svoj robec. Mama je posadila hčerko v voziček, oče je hitro plačal ter zagrabil sina, rdeča kri je počasi tekla po njegovi usnjeni jakni. Mimo mene so krenili po najbližji poti do zdravstvenega doma. Za sabo so puščali na tleh sled kaplic krvi.

[stripko]

Nova objava: Štorklja in dojenček

“Mami, kaj dela štorklja potem, ko prinese dojenčka?” “Leži na kavču, je, pije pivo, igra igrice in včasih gre ven gledat nogomet ali pa kartat.”

#dojenček #štorklja

[zabenundfliegen]

Ptiček // februar 2019

»Glej, mami, ptiček!«, mi z malega otroškega igrišča pred belo hišo kliče Kalin. Res, v ročicah drži drobno temno rjavo kepico. Vse kaže, da je padel iz gnezda na visokem benjaminu. Starša ga obupano kličeta in preletujeta grmovje, od koder sta ga poprej slišala čivkati. S prestrašenimi kriki se približujeta tudi Kalinu, saj zdaj že vesta, da je njun otrok v rokah malega človeka. Ptička ne moremo vrniti nazaj v gnezdo, ne zna še leteti, ptičja starša pa ga tudi ne moreta odnesti s sabo domov. Če ga pustimo v grmovju, bo zagotovo umrl, vzamemo ga s sabo, zdaj zdaj se bo popolnoma stemnilo. Smola, ravno pred parimi dnevi smo vrgli v smeti kar nekaj škatel za čevlje. Najdemo nizko leseno škatlo z dvema odprtinama namesto ročajev in prosojnim plastičnim pokrovom, prej je bil v njej viski ali podobna pijača, to noč pa bo v njej počival ptiček. Na dno naložimo nekaj zmečkanega kuhinjskega papirja, da vse skupaj deluje bolj gnezdasto in domače ter upamo, da bo ptičku dovolj toplo in udobno. Zjutraj naslednjega dne ptiček lačno čivka in poizkuša prhutati s kratkimi perutkami, zasmili se mi, škatla je prenizka. Najdem večjo škatlo, kartonasto, v njej je razstavljeni lestenec, ptiček jo potrebuje bolj, kot stari zarjaveli predmet. Iz štirih sten in pokrova izrežem pravokotne odprtine, na dno položim svež, nepokakan zmečkan kuhinjski papir in razmišljam, kako ptička nahraniti. Najdem plastično brizgalko, ki smo jo pred tem uporabljali za čiščenje Kalinovega nosa. Ptiček refleksno odpira kljunček in po kapljicah pije vodo. »Kaj pa, če mu dava malo mleka?«, predlaga Deyan. »Mislim, da ptiči ne pijejo mleka, vsaj njegova vrsta ne ...« »Morda bi mu lahko dala malo hrane za ribe, nekaj zelo mehkega in nežnega, tale ptiček je še dojenček ...« Grem v bližnjo trgovino, kjer ribje hrane nimajo, imajo nekakšne palčke s semeni in medom za papagajčke, pa hrano za pse in mačke. Kupim mačjo konzervo, zelo majhen košček tistega, kar je notri, razmehčam z veliko vode. »Za prvo silo bo, zdaj bom na internet pogledal, kako delati z bejbi kosom.« »In kaj naj s to mačjo hrano, jo dava na krožniček pred hišo za kakšno slučajno sprehajalko?« »Ma ne, bom jaz pojedel ...« Sto ljudi, sto čudi, si mislim. Isti dan v specializirani ptičji trgovini kupimo vrečko mešanice posušenih zmletih muhic, črvičkov, travic, sadežev in semen. Ptiček veselo in na veliko odpira kljunček, hranimo ga z najmanjšo kavno žličko, kar jih premoremo. Hecen je, izgleda, kot bi mu bil trup prevelik za dolge tanke nožice, po vrhu glavice je malo plešast. Ne vem ali zato, ker je morda iz gnezda padel na glavo, ali pa je ta predel tik nad kljunom zadnji, kjer ptičkom zraste perje. Parkrat ga zjutraj najdem izven škatle, toliko moči je že pridobil, da se je nekako prerinil skozi odprtine, najdem ga tudi že na višjih lesenih policah, torej mu izgleda tu in tam uspe tudi majčkeno vzleteti. Soba je že precej polna manjših in večjih ptičjih drekcev, velikost največjih je glede na velikost ptička prav presenetljiva in tudi razveseljiva, vse kaže, da ptičku motorček dobro dela. Ptiček raste in zdaj ima seveda tudi že ime. Ime mu je Ptiček. Ne vemo, katerega spola je, premajhen je še, da bi lahko razumeli. Če je fantek, bo kmalu črn z rumenim kljunom, če je punčka, bo rjava z rjavim kljunom. Zdaj mi ga že lažje uspe ujeti, zgodi se celo, da mi sam skoči na roko, da ga nahranim. Najdem se, da se z njim pogovarjam kot z otrokom. Zdaj ni več v škatli v sobi v pritličju, nabavili smo mu ptičjo kletko in ga prinesli v dnevno sobo v prvem nadstropju. Zbudi se s soncem, s kratkimi čivki sporoča, da je lačen. Lačen je na dve uri in ko ga hranimo, zadovoljno cvrlika, kot kakšna mucica, le, da ta prede. Ko je sit, se napravi v kepico in začne mežikati. Včeraj sem ga dala na sonček, sedel je na strehi kletke, mežal in užival. Seveda ga bomo spustili v naravo, morda bomo na terasi najprej preizkusili, ali zna leteti. Neki gospe se je menda zgodilo podobno – našla je drobnega kosa, ga čuvala in hranila, dokler ni vzletel. Takrat ga je spustila na svobodo, vendar se je kos nenehno vračal. Zares je odšel šele, ko si je našel ljubico. Lahko se zgodi, da kosa, za katerega nekaj časa skrbi človek in ga vrne v gnezdo, preden zna leteti, starši zavržejo, ker preveč smrdi po človeku. Zato bo Ptiček še nekaj časa z nami. Tako ljub mi je postal, zdaj imamo dva ptička – enega velikega Kalina in enega malega kosa. In jaz sem ptičja mamica. Podobne oči imata – črne biserčke. Me že kliče, Ptiček kos, kmalu za njim me bo tudi ptiček Kalin, pa dober tek!

[ljubiustvarjajkuhaj]

O pleničkah, joku, spanju itd.

http://wp.me/p3XSOx-7g

Sedim v jedilnici in ob tiktakanju ure premišljujem o kateri temi bom pisala v tokratni objavi. Že več kot en mesec nisem pisala na blog in če bi ta bil nekaj fizičnega bi bil poln pajčevin in nagnusnih pajkov.Zadnji mesec nosečnosti mi je interes in volja do bloga kar malo uplahnila, razmišljala sem samo kdaj bo že konec te nosečnosti in komaj sem čakala da bomo spoznali novo članico naše…

View On WordPress

#ati #dojenček #družina #jok #materinstvo #odnosi #sestri #spanje

[zdravospanje3-blog]

Spanje v spalki je za dojenčka zelo pomembno.

#spanje #otrok #dojenček