#predsodki

[seventh-dimension-things-blog]

#homoseksualnost #starševstvo #odnosi #družinski odnosi #predsodki #tragični odnosi

[katedrazapozabljanje-blog]

https://www.youtube.com/watch?v=DWMQcKqSa28 Znana parola, da je JP navadneževeva ideja preudarnega in pametnega človeka, v tem videu eminira iz vsakega izpovedanega segmenta. Moja hipoteza je, da smo toliko bolj dovzetni za te ideje, ker se manj družimo z ljudmi, ob čemer nam manjko poizvedbe o dejanskih življenjskih izkušnjah omogoča, da se zapremo v mentalno samico, kjer na podlagi obstoječega suhoparnega, neapliciranega vedenja iz druge dobe, namesto socialne interakcije, kujemo nove uvide v sebe in generaliteto obstoja. Iz očitnih razlogov je problem že sama generaliteta. Ljudje smo med sabo različni in nikomur ne sedejo iste stvari. Prav tako je problem način, na kakršnega jo črpamo. Če se v izgradnji svojega notranjega simbolnega sveta opiramo na mislece iz tega videa, uporabljamo za konstrukcijo misli zapisano fermentacijo družbenega stanja pred več tisoč leti. Hkrati z očitnim dejstvom, da naša družba neprestano spreminja predznake nekaterim dejanjem in socialnim perspektivam, moramo dojeti, da je uporaba ne samo bibličnih, pač pa katerihkoli nekontemporarnih tekstov pri uporabi prepoznave vzorcev v individualnem, s katerimi nato prežamemo naše razmišljanje o družbi, sama po sebi povsem redukcionistična in kot filozofska ali politična pozicija povsem neubranljiva, ker bazira na razumevanju izkušnje življenja in percepcije ne-sebe (ta beseda namenoma substituira besedo drugega, kajti ti nabori prepričanj morajo operirati na predpostavki, da so drugi, sploh pa določene skupine le teh, ne živijo isto bogate človeške izkušnje. V nasprotnem primeru bi druge vedno vprašali, kaj želijo in ne bi ponotranjenih predstav o njih poskušali uzakoniti in normalizirati za vse.) iz nekega drugega časa, ki je propagiral (zgolj) ideje o (specifičnem, samocentričnem) naravnem redu stvari in posledično neizbežno v naše razumevanje svoje vpetosti v svet vnaša prepričanja, kot so mizoginija, homofobija in tako dalje. Če hočemo biti boljši ljudje, se moramo več družiti in poizvedovati o resnični biti drugega, ne pa vleči one size fits all sklepov, ki instantno padejo, če ti predsodki ne pomagajo ne ovreči realnosti. Ta njegov faking kaos in navdušeno gobezdanje o tem, kje najdeta biblične navezbe na lastno življenje in svojih debilnih mini teorij je kronski dokaz prelivanja slonokoščenostolpnega individualizma in pomanjkanja sposobnosti postaviti se v tuje čevlje.

[gimngblog-blog]

Vloga družine pri Gregorjevi preobrazbi

Teja Jelenc

Kot socialna bitja ljudje čutimo potrebo po pripadnosti neki skupini. Ena najpomembnejših je tudi družina. Ta na človeka močno vpliva, posamezniku pomaga rasti in ga ustvari. Problem nastane, ko pripadnik neke skupine ne čuti več pripadnosti, ko se počuti odrinjenega, izločenega. Zakaj sploh pride do izločenosti? Mogoče so za to krive težave pri sprejemanju drugačnosti, mogoče sta problem komunikacija ali pa skrhani odnosi med ljudmi. Vse to so pomembni elementi v Kafkovem delu.

Gregor je glavna literarna oseba v noveli in edina, ki se preobrazi v mrčes. Čeprav bi bila taka preobrazba vse prej kot normalna, je v zgodbi opisana kot nekaj povsem običajnega. Pred preobrazbo je bil Gregor navaden moški, zadolžen za odplačevanje očetovih dolgov. Po poklicu je bil trgovski potnik, delo je redno opravljal, a ga je sovražil. Zaradi službe je bil veliko zdoma in ni imel časa za soljudi, zato je hrepenel po nekem pristnem medčloveškem odnosu. Center njegovega truda je bila družina, za njih je garal in k njim se je vračal, kljub temu pa so ga oni jemali kot nekaj samoumevnega. Gregor se tega do preobrazbe ni zavedal in dejstvo, da jo je sprva sprejel tako mirno, si razlagam, da se je rutinsko prebudil v nov dan, ki ne bo niti za las zanimivejši od prejšnjega. Fizična preobrazba je bila odsev njegovega karakterja. Šele po dogodku so ga preplavila čustva, kmalu je začutil strah in sram, menil je, da je postal nekoristen. Nenehno je razmišljal o tem, kako si bo ponovno uredil življenje; prej je intenzivno delal, sedaj pa ni bil več sposoben igrati svoje vloge v družini. Postal je nadloga in obremenitev. Družina ga ni bila pripravljena razumeti, nihče ni niti poskušal. Možnost, da bi pokazal občutke, mu je bila tako rekoč odvzeta. Očetu se je sin, ki domov ni več nosil denarja, zdel nekoristen. Prav on je najtežje sprejel preobrazbo oziroma je sploh ni. Do sina se je obnašal grobo in niti malo starševsko, preganjal ga je s prokuristovo palico in vanj metal jabolka, celo ranil ga je. Od preobrazbe dalje zanj Gregor ni več obstajal in se je živali želel znebiti. Za razliko od očeta je mati nanj gledala nekoliko drugače. Z Gregorjem sta se imela rada, a mati je do njega čutila odpor. Želela sta se videti, a ona pogleda nanj ni prenesla. Bil je drugačen in to jo je oviralo, želela je razumeti, a ni imela dovolj notranje moči. Tudi Gregor si je dopovedoval, da je najbolje, če ostaneta za zaprtimi vrati. Za razliko od očeta je v pošasti še vedno čutila svojega sina, a zaradi muk, ki ji jih je prinesel, je njegovo smrt sprejela kot odrešitev.  Še kompleksnejši odnos sta imela Gregor in Greta. Sestro je že od začetka skrbelo zanj, in čeprav ji je bilo nelagodno, je po preobrazbi čistila za njim in mu nosila različne jedi. Bila je psihično najmočnejša, čeprav manj kot  Gregor. Ona je bila tudi tista, s katero se je brat večkrat poskušal povezati (ko jo je opazoval izpod rjuhe, ko ji je želel pokazati, kaj mu prija in kaj ne ...) . Imel je upanje v njeno človeškost. Kljub temu da se je tudi Greta naveličala skrbeti za Gregorja, se je ta odločil, da še enkrat poskusi biti del družine. Tisto noč, ko je zaslišal zvok violine, je razmišljal. Očetu in materi je bil v breme, to je vedel, razumel ju je in sočustvoval je z njima, a upal je, da ga bo vsaj sestra razumela; kako ga ne bi, saj je celo zimo skrbela zanj. Odločil se je, da se ji bo počasi približal in jo pocukal za krilo. Zaprl jo bo v sobo in jo branil pred svetom, lahko bo igrala, to je počela najraje. Verjel je, da jo bo prepričal, a dobil je ravno nasprotno. V prostoru, kjer je Greta tisto noč igrala, je bilo veliko ljudi in opazili so ga. Šokirani in presenečeni obrazi so se kmalu spremenili v prestrašene in jezne. Nastal je kaos in čez trenutek je bil Gregor ponovno v svoji sobi. Po dogodku je sestra na glas rekla, da mora Gregor oditi. Ona, na katero se je zanašal. Slišal je njene besede in se odločil, da jim ne bo več povzročal trpljenja: ''O tem da mora oditi, je sodil nemara še bolj odločno kot sestra.'' Zavedel se je, da je sam. Tako življenje zanj ni imelo smisla, zato se je odločil umreti. To je bila tudi zadnja oblika žrtvovanja za družino, da jih je odrešil trpljenja, je naredil samomor.

Ne samo v literarnem delu Preobrazba, tudi na splošno sta sprejemanje drugačnosti in nezmožnost komunikacije velik problem. Otrok je kot platno, na katerega je zlahka nanašati vrednote, pa naj bojo dobre ali pa slabe. Okolica, ki redno ustvarja nove tabu teme, nas uči, kaj je prav in kaj narobe, pa čeprav je težko nekaj opredeliti kot samo prav ali pa samo narobe. Ogromno je mladih in odraslih, ki si zaradi prisotnosti strahu in sramu ne upajo izraziti mnenja ali pa čustev, saj pogosto temu sledijo predsodki  ali pa osamljenost. Če človek ni dovolj dober za okolico, v katero je postavljen, se avtomatsko poskuša prilagoditi, seveda je lažje gore nositi na hrbtu, kot pa jih preplezati. 

#gimngblog #gimblog #teja jelenc