protivetru

[protivetru]

Proti vetru part 6: Black mamba (črna kača), kot Lirio de los valles

Napočil je čas za novo poglavje knjige in čas, da vas ponovno popeljem v eno izmed zgodb. V življenju mi je cilj ustvariti nekaj, kar bo ostalo, tudi, ko mene več ne bo. Ljudje me sprašujejo, Nastja kaj pa lahko ostane za vedno. Moj odgovor je, napisana knjiga, polna vtisov in spominov in v tej knjigi dogodki in ljudje z velikim srcem.

Lirio de los valles je izraz za rožo, ki cveti v temi, bolj poznana, kot Šmarnica. Ta roža je bele barve, kljub temu, da cveti v temi. Nesebična pomoč in dobro srce je v današnji družbi velik dar, prava redkost. Takšni ljudje so rože, ki cvetijo v temi ljudem, ki so v stiski. Edini odtenek beline v predoru brez izhoda. Vedo, kaj pomeni trpeti, zato jih brezpogojno osrečuje to, ko vsaj malce vblažijo trpljenje sočloveka.

Ob izrazu Black mamba ste verjetno najprej pomislili na črno strupeno kačo, ampak obstaja črna kača z velikim srcem. Pod uporabniškim imenom @klinc_the_black_mamba na socialnem omrežju Tik Tok lahko najdete človeka, ki je zdaleč od strupenjače. To je oseba z velikim srcem, ki že mesece nesebično pomaga družinam v stiski. Z veliko videji spreminja družbo vsaj malo na boljše. Ime mu je Dorotej in trenutno se osebno prevaža po Sloveniji in osrečuje predvsem otroke.

Kako malo je potrebno, da nekomu spremenimo življenje vsaj malo na boljše in to počnejo ljudje, ki nosijo v sebi brezpogojno ljubezen. Brezpogojna ljubezen je nesebična, nič ne pričakuje v zameno in zato ni nikoli razočarana. Spomin na takšne ljudi naj seže v večnost, ko bodo bralci čez 100 let brali to knjigo in vedeli za črno kačo, ki je bila roža, ki je cvetela ljudem v temi.

Videz nas velikokrat vara in predvsem knjig ne moremo soditi zgolj po platnicah, saj vsaka knjiga v sebi nosi svojo zgodbo. Življenje je velikokrat kruto in neusmiljeno. En sam nasmeh, ter topla beseda lahko sočloveku reši življenje.

Black Mambo bi lahko poimenovali Robin Hood nove dobe. Zgodbo o Robinu Hoodu pa verjetno poznate vsi? Takšni ljudje imajo v življenju posebno poslanstvo. Dar srca, ki želi v tem svetu nekaj več, nekaj boljšega. Zato upam, da bodo ta poglavja tudi nekoč na papirju, zgolj črno-belem papirju. Črna in bela pa, ker vsak od nas v sebi nosi svetlo in temno stran, na nas samih pa je odločitev ali bomo sledili svetlobi ali temi.

V dnevu človeka se lahko menja čez 100 čustev. Da sočlovek zazna vsa ta čustva mora imeti sposobnost empatije oziroma sposobnost vživljanja v čustva sočloveka. To je dar. Empatija ni naučena, ampak je prirojena sposobnost redkih ljudi, posebnih posameznikov.

Vsak od nas je lahko, kot Robin Hood nove dobe, Black mamba, ki je roža, ki cveti ljudem v temi. Če življenje enega človeka v vašem življenju spremenite vsaj malo na bolje, ste v svetu naredili veliko spremembo.

Dobra dejanja te okrepijo in v življenju odprejo globlje vpoglede. Spoznaš lahko, da s svojim žarom dobrote spreminjaš življenja. Včasih pomoč sočloveku nudi več kot dobrina in denar.

Naj del te zgodbe živi v srcih vas bralcev in vas spominja na svetlobo.

Nastja

[protivetru]

Proti vetru part 5: Ime mi je Luna (zgodba o nasilju v družini)

Moje ime je Luna, pa ne tista Luna, ki sveti na nebu ponoči. Tista Luna ima zvezde. Zvezde so njena družina in skupaj svetijo v temi. Jaz sem samo Luna in ne svetim, pa tudi družina ni svetila z mano.

Prvi moj spomin sega v obdobje ko sem bila stara 3 leta. Kot otrok sem v avtu vedno bruhala. Vedno sta me mama in oče vlekla na vikend izlete, katerih nisem marala, ker mi je pri vožnji delalo slabo. Očetu sem pobruhala avto. Ni bilo nalašč. Padli so udarci, po glavi, po hrbtu, kamor je pač naneslo. Mama ni rekla nič. Verjetno je spet pil.

Pogosto sem s starši hodila na obiske k babici in ta mi je rekla, Luna, imaš debele noge, pazi kaj ješ. Ob tej izjavi sem bila stara 4 leta.

Malo za mojim 5. rojstnim dnem sta se starša sprla. Hudo sprla. Oče je vzel tisti rjav pleten žakelj v katerega se ponavadi spravlja krompir in odhajal po stopnicah. Jaz pa sem ravno odprla kinder jajček. Se mu obesila na nogo in mu rekla, očka bi mi lahko pomagal zložiti samo še to igračko iz jajčka, ker sama ne znam. Prijel me je za komolec in je zletela sem z igračko stran. Odgovor je bil, Luna, ne. Dišal je po alkoholu. Na komolcu pa mi je ostala modrca.

Čas je mineval in prišel je tisti dan, ko sem odšla v prvi razred. Še danes se spomnem poti tja z mamo. Kot najmanjša v razredu sem bila vedno žrtev posmeha in nasilja sovrstnikov. Pri športni vzgoji sem se preoblačila v stranišču, ne v skupnih garderabah, da se ne bi videlo modric. Sošolec je bil doma moj prijatelj, v šoli pa me je tepel. Vprašala sem ga, zakaj je doma drugače, kot v šoli. Odgovoril mi je, da tam je pač drugače.

Velikokrat sem se težko učila. Pomanjkanje samozavesti je prinašalo veliko tremo pred testi in spraševanji. Ker so učitelji vedeli, kdo je moja mama, se zame ni spodobilo, da bi domov prinesla 2 ali 3.

V družini je bilo moje življenje takšno, da so starši med tednom živeli narazen. Ostajali so vikend izleti. Alkoholizem očeta je posledično vplival na živce moje mame.

Nikoli nisem marala zgodovine in vseh tistih letnic, ki jih je bilo potrebno poznati na pamet. Ko se nisem hotela učiti zgodovine je mama doživela enega izmed najhujših izbruhov, katerih se slominjam. Prijela me je za lase, mojo glavo zabila ob mizo, nad glavo pa mi je držala kamen. Rekla mi je, Luna, jaz sem te rodila, jaz te lahko tudi ubijem. Pogosta kazen je bila klečanje na kolenih v kotu, ampak takrat sem čutila olajšanje, ker sem vedela, da vsaj padalo ne bo. Kazen je bila tudi stanje ob zidu in glasno branje snovi iz zvezka. Mama je mi je rekla, da če stojim, ne peglam riti in tako mi gre več v glavo. Velikokrat je bilo slišano mone kričanje in jok po celi ulici v vasi. Zato sem se trudila, da sem ob udarcih jokala in kričala čim bolj tiho.

Takoj po 8. razredu mi je mama uredila prvo službo. Pranje posode v kuhinji v sosednji vasi, po 8 včasih tudi po 9 ali 10 ur dnevno. Dejala mi mi je, da je to zato, da bom vedela kako se kruh služi in ker sem edinka, da ne bom razvajena. Ker mi angleščina v prvem letniku srednje šole ni šla, je bilo narobe. Zato so me starši za mesec dni pri 16 letih samo poslali v Anglijo. Na drag in luksuzen kolidž. Samo, da bi bila popolna in čim bolj uspešna.

Na faks sem odšla v mesto blizu morja, stran od doma. Oče mi je ob vpisu rekel, pojdi raje delat, saj si neumna, po meni. Mama je vztrajala pri faksu.

Luna, kot Luna, je žela uspehe. Od državnega tekmovanja v Slovenščini do uvrstitve med 5% najboljših študentov na celotni Univerzi. Vsi tej uspehi, niso nikoli odtehtali izgubljenega otroštva.

Dragi starši, naj vaši otroci ne bodo, kot Luna brez zvezd.

Nastja

[protivetru]

Proti vetru part 4: Še samo eno leto

Vprašali se boste zakaj je naslov tokratnega pisanja takšen. Kaj vse se lahko v enem letu zgodi? Kaj vse bi zdrav človek v enem letu lahko doživel?

Če bi vam nekdo zastavil vprašanje kaj si v tem trenutku najbolj želite ali kaj si na sploh želite, kakšen bi bil vaš odgovor?

Pred dnevi, me je dobra prijateljica vprašala, Nastja kaj si najbolj želiš? Moj odgovor je bil - samo še eno leto. Moje leto, zdravo leto, brez bolečin in vsega, kar sodi k moji bolezni. Leto izkušenj in nepozabnih spominov. Ne bi si želela luksuznih izletov, potovanj v tujino ali luksuznih hotelov. Prepotovala bi Slovenijo in to z vlakom. Spala bi v hostljih. Leto skromnih izkušenj, vendar brez bolečin. Pa tudi, če je to samo eno leto, ampak bi bilo moje leto, brez omejitev. Rada bi hodila v službo, ki me veseli in obiskovala ljudi, ki so mi pri srcu.

Naslednje vprašanje, ki mi ga je zastavila, je bilo sledeče: Nastja ali te tiktok ne veseli več? Odgovorila sem ji da ne. Na tej aplikaciji se je zgodilo ogromno slabih stvari in ljudje se samo kregajo ter živijo virtualno življenje. Jaz si pa želim samo še eno leto, ki bi vsebovalo pristne osebne stike, kateri mi pomenijo največ. Na prste ene roke oziroma niti ne na vse prste ene roke, lahko naštejem nekaj pristnih ljudi, ki sem jih preko tega socialnega omrežja spoznala. Preko te aplikacije sem morda malce olajšala eno življenje. Če bi mi nekdo rekel, Nastja ali so ti bolj pomembni odnosi, ali sledilci in profil na tiktoku, bi brez pomisleka odgovorila odnosi. Zasebni odnosi, ki so čisti ter pristni in ne javno razkazovanje nekaksnih umetnih fasad ustvarjenih med ljudmi. Tudi brez pomisleka, bi profil lahko takoj deaktivirala, ker mi določene osebe pomenijo več, veliko več od prikazovanja zgolj lepih trenutkov na tej aplikaciji.

Ne želim si le leta brez fizičnih bolečin, pač pa tudi leto brez psihičnih bolečin. Leto v katerem bi lahko brez omejitev ponovno nabirala češnje v očetovem nasadu, leto v katerem bi se lahko v sosednjo vas ali v market odpravila na kolesu, leto v katerem bi si lahko ponovno na noge dala rolarje ter leto v katerem bi se lahko pozimi ponovno odpravila na drsanje na Bled. Ko se zvčeri in so polja ter sprehajalne steze prazne bi rada ponovno pretekla kilometre v useših pa imela na mp3 predvajalniku najljubše pesmi. Leto v katerem bi se lahko ponovno povzpela na hrbet konja in ponovno preskočila kakšno oviro.

Leto v katerem bi lahko sanjala o srečni prihodnosti, leto v katerem bi doživela pravo ljubezen. Prava ljubezen ni nujno, da traja celo življenje. Je nesebična. Ljubljeni osebi pa ne želi trpljenja. Ljubljena oseba ni naša last in brezpogojna ljubezen ljubljeno osebo osvobodi, raje kot da bi morala ta oseba trpeti poleg mene. Zaželela sem si namreč samo eno leto, nič več.

Leto v katerem bi se smejala in jokala iz srca.

Nastja

[protivetru]

Proti vetru part 3: Gregor Čegljaj, kot eden izmed redkih slovenskih influenserjev, ki je odgovoril na moje sporočilo za dobrodelne dogodke

Nov dan in nov zapis. Iz dneva v dan ljudje v življenju jadramo proti vetru. Vsak v sebi nosi zgodbo. Kot sem že v prejšnji objavi zapisala, družbe to, kar se dogaja v ozadju posameznika ne zanima. Družba je kruta in brezobzirna. Sama sem organizirala že več dobrodelnih dogodkov z začetki iz leta 2009. Bila sem medijsko izpostavljena zaradi dobrodelnih dogodkov in že iz tega vidika žrtev napadov na socialnih omrežjih.

Vsak grd zapisan komentar posameznika ali vsak video, ki ga posameznik naredi, je odraz tega, kakšna oseba je posameznik. Vsak od nas ima v sebi svetlo in temno stran in vsak se odloči ali bo stopil na svetlo (dobro) stran ali na temno.

Ali ni večina slovenskih influencerjev '' fejk''? Sem oseba, ki pristno prijaznost ali umetno prijaznost takoj zazna. Že vrsto let delam z ljudmi. Določene osebe imamo razvito sposobnost empatije, drugi je žal nimajo. Veliko jih je morda tako "fejk", da je Gregorja zaničevalo preko socialnih omrežji, vse z namenom pridobivanja lajkov, ogledov, sledilcev. Vse z namenom rasti njihovih socialnih omrežij, kar je povezano z sponzorji in denarjem. To je pa povezano s pohlepom.

Se vam zdi pošteno in primerno, da so te osebe sodile človeku samo in zgolj zaradi lastne koristi in denarja? Nekoga ponizati, da bi same stopile stopničko višje?

Sama vem, kaj je depresija, ker sem jo tudi prebolela in vem, kako je, ko je človek potisnjen v kot. Vsi se verjetno spomnete Kike in kaj se je zgodilo, ker je bila žrtev socialnih omrežij. Nihče se ni oglasil, preden se je zgodilo, kar se je zgodilo. Za tem, pa so vsi komentirali njeno smrt. Ali morda z namenom pridobivanja lajkov in pozornosti?

Vem, da se bom s tem zapisom marsi komu zamerila. Vsaj nisem zlagana in nočem biti zgolj ovčka, ki sledi množici.

Mnogim influencerjem, sem pisala v povezavi z dobrodelnimi dogodki. Pri skoraj vseh (razen pri treh) sem dobila zgolj seen ali pa še to ne. Veliko le teh se promovira, kot da so humanitarno aktivni, vendar, ali smo prepričani, da je res tako? Eden izmed teh treh, ki mi je skoraj takoj odgovoril je bil tudi Gregor Čegljaj, kljub temu, da je bil žrtev agresije posameznikov. Ne glede na svojo stisko je bil pripravljen pomagati pomoči potrebnim.

Preden mu kdor koli sodi, se je potrebno postaviti v njegovo vlogo in se vprašati kako bo to doživel. Morda, se na to niso ozirali ljudje, ki imajo v sebi pohlep.

Nihče ni popoln, tudi jaz ne, prav tako, kot ta zapis ni, ker je poln slovničnih napak. Ali niso tisti, ki se predstavljajo, kot, da so popolni zgolj bel nepopisan list in knjiga, ki nima vsebine?

Vsak izmed nas bije v življenju bitke. Najtežje bitke so naložene najmočnejšim bojevnikom.

Nastja

[protivetru]

Proti vetru part 2: zunanji videz vs dobro srce in '' fejk" prijaznost

Se kdaj počutite, da zato, ker imate dobro srce se vam dogajajo krivice? Kruta realnost je v današnji družbi drugačna. Družbe ne zanima zgolj vaše dobro srce, ker vanj ne vidi. Družba vidi zgolj in samo zunanji videz človeka. Zato si, če izgledaš dobro bolj priljubljen med ljudmi, toleriranih ti je več napak in seveda si tudi bolj uspešen v življenju.

Na dnevnih bazah srečujem veliko število '' fejk'' ljudi. Prisiljeno prijaznih. Izumetničenosti in zlaganosti je že preveč in jaz nočem biti ena izmed takšnih.

Verjemem da se bom v tem poglavju mogoče velikemu številu ljudi zamerila. Zamerila zakaj, ker sem zapisala resnico in ljudje resnico, tudi če je grda in kruta režko sprejmemo.

Ni pomemben videz, pri človeku je pomembno srce. Na taksne izjave bi se jaz odzvala z izjavo, komu lažeš? Sebi, meni ali s tem manipuliraš ljudi, z namenom priljubljenosti.

Sama dobro vem, kakšna je bila razlika v družbi prej in za tem, ko sem zbolela. Velika večina ljudi je zlaganih, le redki so tisti, ki vas imajo resnično radi zaradi VAS. In te ljudi cenite, kot najdražje kamne ki so redki. Skale in navadno kamenje lahko namreč naberemo v vsakem kamnolomu, dragih kamnov pa ne.

Sama sem pri opazovanju ljudi dokaj dobra. Že v prejšnjem poglavju sem zapisala, da ljudi ocenjujem glede na dejanja. V dejanja sodi tudi neverbalna komunikacija, kar vključuje mimiko obraza, ton glasu, kretnje, ipd. Dokaj hitro ugotovim ali je oseba pristna ali ne. Dokaj hitro ugotovim ali me oseba sodi po videzu ali me sodi po srcu. Srce namreč ni vidno. 😉 Nas čas in predvsem moj čas je omejen, zato ga namenjam zgolj in samo tistim, pri katerih doživim iskren nasmeh, veselje, srčnost...

Velika večina ljudi reče, Nastja ti si čudna. Kako se ti da brati knjige in pisati? Tukaj je moj odgovor, da se meni da isto to, kot kateri drugi punci hoditi na koncerte, dnevno 1 uro ali več preživeti pred ogledalom ali preprosto 4 ure sedeti v lokalu in piti kavo.

Družba in predvsem družba v Sloveniji je kruta. Ne zanima je ozadje človeka in njegova notranja zgodba. Zanima jo zgolj lepa slika, objavljena na socialno omrežje. Če je ta slika lepa, bo opevana, v drugačnem primeru bo plod posmeha.

Ni vse zlato, kar se sveti in v današnji družbi je velika količina umetnega zlata. Rjavečega železa, prekritega z zlatim odtenkom.

Nastja

[protivetru]

Proti vetru part 1: besede vs dejanja

Leta nazaj je obstajala punca, ki je verjela, da zgodbe s srečnim koncem obstajajo, potem se ji je pa zgodilo življenje. Že dolgo si želim to zgodbo spraviti na papir, napisati knjigo, vendar, sem prišla do zaključka, da bom to zgodbo najlažje napisala na blog. Takšno, kot je polno slovničnih napak, prav tako, kot sem tudi jaz polna napak.

Veliko stvari skrivam in jih tiščim v sebi, ker se bojim, da me bodo zaradi tega obsojali, da sem drugačna. Predvsem pa vem da 99% ljudi določenih zadev ne razume. Ne morajo jih razumeti, ker takšnih izkušenj nimajo.

Vsak bije svoje bitke, moja pa gre približno tako, da so lahko en dan nebesa, drug dan pa pekel. Ker vem, kaj pomeni beseda hudo, s težkimi očmi gledam in vem, da je ljudem hudo.

Pomagala sem že velikemu številu ljudi, ob enem pa se zvečer spomnem, da obstajajo redki, ki mene zares poznajo in me razumejo. Težko je namreč razumeti nekoga, ki mu komunikacija ne gre od rok in pri besedah vedno pogorim. Zavedam pa se, da sem dobra v dejanjih in veliko večino pokažem z dejanji. S tega vidika tudi ocenjujem ljudi po dejanjih in ne po besedah. Besede so zame brezpredmetne. Vsak lahko vzame lepo barvo kemika in lep papir, ter uporabi lepe besede, ki jih spravi na ta papir. Uporabiti dejanja je težje.

Vedno sem veliko dajala in bolj malo dobila v zameno. V času bolezni sem se zelo razveselila že vprašanja, Nastja kako si? Ali ti lahko kako pomagam?

Zelo redko pa sem sama prosila za pomoč, ker sem bila vedno mnenja, da če jo nekdo ponudi iz srca, jo ponudi sam in tega ne rabiš prositi.

Bolezni in težav drugih se ljudje v velikem krogu izogibajo, zato sem večino časa kazala '' fejk nasmesek'', poleg tega pa sem se sramovala vsega, kar se mi je v resnici dogajalo, saj bi načeloma punca pri 30 letih mogla biti zdrava, hoditi v službo, že zdavnaj magistrirati. Ljudje ne marajo hoditi v službe, jaz pa ne moram dočakati dneva, ko bom spet lahko šla. Najtežje je zame nekomu določene stvari povedati iz oči v oči, lažje jih napišem. Zakaj? Ker sem polna strahov, kaj si bodo ljudje mislili, če povem, kaj je v resnici v moji glavi, ali me bodo obsojali, ali bodo preprosto odšli.

V preteklih dneh se nam je zgodil hud požar. Ko sem gledala kako naša domovina gori, se mi je še zadnjič zlomilo tudi srce. Kaj bo z vsemi živalmi? Živali namreč obožujem in se jih niti malo ne bojim. Žival ti ne bo škodila, škodil ti bo edino človek.

Velikokrat, so me ljudje prosili za usluge, ki sem jih z največjim veseljem, tudi naredila, če je bilo le to v moji moči. Koliko od teh ljudi mislite, da je v teh dneh sploh preverilo, kako smo v naši domovini?

Nikogar ne obsojam, ker vem, da določeni ljudje, ki niso šli, skozi zgodbo, kot sem šla jaz se na to niti spomnejo ne, niti pomislijo, da bi bilo mogoče to lepo in da bi meni to ogromno pomenilo, da veš, da so bila vsa tvoja dobra dela cenjena.

Obstaja socialno omrežje, kjer imam kar nekaj sledilcev, ki mi pišejo veliko lepih, pa tudi veliko grdih komentarjev. Vendar mi vsej tej komentarji v resnici ne pomenijo dosti. Ogromno pa mi pomenijo pristni osebni stiki. Ljudje na socialnem omrežju nismo tisto kar smo v živo. Prav tako ljudje v živo v roku dvournih kavic nismo tisto kar v resnici smo.

Se kdaj počutiš, kot da si le pred redkimi tisto, kar v resnici si? Včasih sem hvaležna, da nadnaravne moči ne obstajajo in da ljudje ne morajo prebrati vsega, kar se dogaja v moji glavi.

Žalostno je, da si ljudje včasih dajmo občutek, da se ne cenimo. Žal je tudi realnost takšna, da velika večina dobrih dejanj v tem svetu ni cenjena, ker so dejanja in vaša prisotnost samoumevna.

Zame je obljuba sveta. Pred kratkim, sem osebi, za katero zelo dobro vem in razumem kako hudo bitko bije obljubila, da bom za njo stala v prvi bojni vrsti in da gremo do konca. Veste kaj se je zgodilo? Čez nekaj dni bo za njeno zgodbo izvedela celotna Slovenija in celotna Slovenija bo vstala na noge. Za pravo osebo ❤️ In tukaj vem, da bodo moja dejanja več, kot cenjena in nikoli pozabljena.

Verjemite mi občutek, da si odveč in, da te ljudje zaradi dolgotrajnega bolovanja in težav z zdravjem ne prenašajo ni niti zdaleč lep. Bolezen vsekakor vpliva tudi na obnašanje človeka. '' Nastja ti imaš ogromno časa''... Izjava slisana že najmanj 1000x. Nastja vsak večer moli k Bogu, da bi lahko normalno nazaj zaživela in da tega časa ne bi bilo.

Psihične težave so v naši preljubi Sloveniji tudi tabu tema (sama se poleg dveh operacijah na hrbtenici, borim tudi z depresijo) in določeni bodo rekli, to je samo v tvoji glavi, ti si zmešana. Ne vejo pa, da ljudje z depresijo izgubijo veselje za vse, kar jih je prej veselilo, ne vejo, da se je vsak dan znova problem dvigniti iz postelje.

Da čas lažje mineva, se seveda zaposlis tudi z raznimi neumnostmi, ki pa niso vedno dobre. Nevrokirurg mi je namreč rekel, Nastja čim bolj zaposli misli in ne razmišljaj preveč o tem kaj bo. Pri meni je bil namreč vedno problem, da ko se mi je fizično zdravje poslabšalo, se je posledično tudi psihično.

Vendar ne glede na vse, vsak dan znova bijem mojo bitko. Vsak dan znova vstanem in predvsem vsak dan znova spet upam. Upam v to, da mi je Bog vse to naložil z razlogom.

Dobro srce in blazna občutljivost, na vsako besedo je prekletstvo. Jaz nisem občutljiva na besede, ki mi jih izrečejo ljudje, ki mi ne pomenijo nič. Občutljiva pa sem na besede in dejanja ljudi, ki so več od zgolj znancev. Včasih sem imela največjo željo, da bi mi bilo za vse vseeno. Danes pa vem, da brez vsega tega ne bi imela empatije. In svet brez empatije in čustev je, kot črno bela slika brez barv.

Nastja