uros-m

[uros-m]

[uros-m]

Po novem ga spremljajte na http://blog.miklavcic.si.

[uros-m]

Zelo tanek in prijeteno sede v roko. #test #huawei #ascendP6

#test #huawei #ascendp6

[uros-m]

Hevisaurus, kontrast zaplankane produkcije otroških vsebin

vir: http://www.metal-archives.com/bands/Hevisaurus/3540292784#

Ko sem pred skoraj letom postal oče sem v samo vlogo morda vstopil nekoliko naivno. Še danes mislim, da je to edini pravilni način za vstop v starševstvo – neobremenjen z vnaprej izoblikovanimi mnenji. Vendar pa sem kmalu ugotovil, da je večina (multi)medijskega materiala, ki je namenjen otrokom z mojega vidika popolnoma poneumljajočega. Risanke, serije, oddaje in pesmi ponujajo približno toliko možganske stimulacije kot opazovanje sušenja sveže barve pri čemer bi pri slednjem verjetno vseeno prej prišli do kakšnega filozofsko relevantnega zaključka.

Moje razočaranje nad celotno vsebino otroške in mladinske produkcije gre predvsem v smer, da vsi izdelki predpostavljajo, da so otroci sila primitivni osebki in jim je zato potrebno eno in isto stvar ponavljati do onemoglosti, da se jih prime. Tipičen primer tega je risanka »Biba hiti«, kjer so producenti postavili recept: problem > pokličemo čarovnika > poiščemo tri vrata > najdemo rešitev. Verjeli ali ne se ta vzorec pojavi v popolnoma vseh epizodah. Ne samo to, dejansko se vzorci ponavljajo veliko bolj detajlno. Način kako se prikliče čarovnika, kaj čarovnik pove, lovljenje letečega ključa za prva vrata in tako naprej, ad infinitum. Če to poneumlja mene, kje je potem argument, da to ne poneumlja tudi otroka? Samo zato, ker ne zna govoriti, hoditi in si brisati lastne riti še ne pomeni, da ne razume kompleksnejših struktur zgodbe oz. da ga te ne privlačijo. Zakaj je potrebno otroku vse servitati v majhnih instant koščkih, ki so popolnoma standardizirane oblike?

Enako velja za otroške glasbo pri kateri je velik vrhunec že, če poleg zlajnanega ksilofona in klavirja lahko slišimo morda še kakšen drug kos inštrumenta. Bog ne daj, da bi tu in tam zazvenela kakšna kompleksnejša melodija. Zakaj tako poneumljamo otroke s temi preprostimi in instant melodijami? Zakaj starši ne vidijo, da otrokom ravno tako paše Tchaikovsky kot njihovi babici? Zakaj se starši bojijo otroku zavrteti komad, ki ga igra Lenny Kravitz? Bi bilo tako narobe, če bi otrok poplesaval ob ritmih pesmi Detroit rock city?

Na tem mestu vstopi band Hevisaurus. Če zanj še niste slišali se ne sekirajte. Tudi meni bi bil popolna neznanka, če ne bi nanje naletel popolnoma neključno, ko sem prejšnji teden z malim Luko pregledoval aplikacijo Vevo na mojem Apple TVju, medtem ko sem iskal otroške pesmi. Med pregledovanjem kategorij sem res naletel na »Children's songs«. Z nizkimi pričakovanji sem pritisnil na play. Po nekaj mlačnih komadih se v kadru pojavijo v leder oblečeni dinozavri. Ni šlo za risanko ampak za prave ljudi v kostumih, ki so na vrhu griča s pogledom na veliko kolo, ki spominja na milenijsko kolo v Londonu poplesavali in žgali na kitare. Po začetkih pesmi, ki še najbolj spominja na privzeto melodijo zvonenja na iPhonu se je pesem začela stopnjevati. Vse bolj so kitarski riffi začeli postajati resni in težki. Z odprtimi usti sem začel sestavljati koščke: usnje, dinozavri, električne kitare, zvočniki, bobni … gledam videospot skupine, ki igra otroški metal. Tisti moment sem končno spoznal kako omejena je ponudba otroške glasbe pri nas. Naš mali pobalin se ni popolnoma nič utrašil v usnje odetih dinozavrov. Bilo mu je všeč in zabaval se je. Čeprav mu je všeč Ribič Pepe, ki ga je sposoben v trenutku prizemljiti in umiriti je bil komad Ugala Bugala izpod prstov finske metal skupine Hevisaurus prav tako učinkovit. Saj načeloma nisem pristaš tega, da se otroka posadi pred TV, »zato, da bo mir« ampak prav tako pa nimam zadržkov, da mu zavrtim nekaj pametnega za nekaj minut. Moram priznati, da se mali kaj hitro naveliča ekrana in se gre igrati s čim drugim. Predvsem pada na zadeve, ki niso igrače. Sva kupila z ženo poganjalčka pa je bila škatla v kateri je prišel bolj zanimiva.

Skratka, kar hočem povedati je to, da se kognitivne sposobnosti otrok krepko pocenjuje in to vam upam zatrditi na podlagi svojih lastnih izkušenj. Če bo imel otrok izbiro bo šel raje bobnati na pokrovko kot da bi buljil v ekran in če bo imel izbiro bo raje žvečil moj copat kot pa za to narejeno igračo (slednjega sicer ne odobravam in hitro preprečim). Poanta vsega tega je, da otrok ni obremenjen z uvlejavljenimi koncepti, ampak smo mi, starši. Točno zaradi tega smo potem prepričani, da je potrebmo otrku vrteti otroške pesmice, mu vrteti otroške risanke, mu kupovati otroške igrače. Neumnost. Otrok ne ve kaj je otroška pesem, kaj otroška risanka in kaj je otroška igrača, ker so mu ti koncepti tuji. Mojemu otroku je vseeno, če v roki drži ceneno kitajsko platično lajico ali pa stekleničko maminega laka za nohte. Zakaj bi mu potem vsiljeval uveljavljene koncepte, če pa je vesel, ko lahko grize kuhalnico? Sam sem veliko bolj vesel, če žveči kos lesa kot pa plastiko s sto primesmi.

In enako logiko lahko koristimo pri ostalih stvareh. Pustite otroku izbiro. Preden me obtožite se zavdajte, da ne govorim o permisivni vzgoji. To je šaltanski pristop, ki je bil že zdavnaj dokazan za napačnega in je služil le temu, da je dajal notrnji mir staršem, ki se jim ni dalo ukvarjati z otrokom. Še vedno je otroka potrebno učiti reda, discipline in spoštovanja (prevsem z zgledom) ampak zakaj bi ga pri tem omejevali na neke dogme, ki omejujeo njegovo kreativnost? Naj se otrok sam odloči kaj bo delal, gledal in poslušal. Starš pa naj bdi nad tem, da bo otrok pri vsem tem vseeno upošteval pravila bontona in znal razlikovati kaj je prav in kaj je narobe.

Če se vrnem nazaj na Hevisaurus bi rad povedal samo to, da mi je ta band dokončno odprl oči. Nič več in nič manj. Tisto kar je v meni vrelo že nekaj časa je sedaj dobilo potrditev. Finci pa so dokazali, da znajo razmišljati izven okvirjev. To, da so na Finskem Hevisaurus uspeh, je dokaz, da se da tudi na področju otroške produkcije narediti kakovosten izdelek, ki ne sledi uveljavljenim konceptom. Hevisaurus premikajo meje ustavljenih tirnic – čas je, da tudi mi sestopimo iz njih in se sprehodimo tudi v druge smeri.

#otrok #vzgoja #glasba #tv #risanke

[uros-m]

Test: Razer Ouroboros

Če se vam ne da brati si oglejte video.

Zadnji teden sem testiral Razerjevo brezžično miško, Ouroboros, ki je namenjena hardcore gejmerjem. Jaz sicer nisem hardcore gamer, sem pa hardcore grafični oblikovalec in z miško rokujem večji del dneva. Preden se poglobim v sam test pa še ena zanimivost: Ouroboros je ime simbola kače, ki grize svoj rep. Pogooglajte za detajle.

Embalaža v kateri pride miš je tako pretirana, da ne vem, če bi ji sploh še lahko rekel embalaža. Pa vendar - kocka, ki je izdelana iz prozornega plexija v svoji notranjosti na piedestalu nosi to čudo po imenu Ouroboros.

Izgled miške je sila futurističen in me na prvi pogled spomni na lovca F-22 Raptor, morda tudi zaradi mrežic na sprednji strani, ki pa nimajo druge funkcije kot to, da so tam in zgledajo kul. Celotna miška ima matirano teksturo, ki najbolj pride do izraza, ko se vam dlani začnejo potiti. Lakirane površine namreč hitro začnejo drseti, medtem ko matirane površine ponujajo konstanten oprijem. Celotno kakovost izdelave skazita le levi in desni gumb, ki tu in tam zarožljata, saj nista fiksirana na naslonjalo za dlan kot je to, recimo, pri Deathadderju.

Za osvetlitev miške je Razer izbral zelene diode, ki osvetljujejo stranske gumbe na levi in desni strani, kolešček in indikator porabe baterije. Na sami miški najdemo 11 gumbov. Levi in desni klik, klik s kolescem, dve tipki nad kolescem, dva osvetljena gumba na levi in dva na desni strani ter po en gumb na vsaki strani, ki je skrit pod stranskim naslonjalom za prste in ju lahko tudi zaklenemo - sklepam da zaradi tega, ker nekateri ljudje preveč strastno stiskajo svojo miš medtem ko so zatopljeni v igranje iger.

Miška se ponaša z nekaj impresivnimi specifikacijami. Med njmi najbolj izstopa senzor, ki površino “bere” z natančnostjo 8.200 DPI. Poleg tega pa so med glavnimi lastnostmi še nastavljivo naslonjalo za dlan, izmenljive stranice in že prej omenjenih 11 gumbov, ki jim lahko po mili volji dodeljujete funkcionalnosti.

Če si najprej pogledamo naslonjalo za dlan bomo hitro opazili, da ponuja dva načina prilagodite. Naslonjalo lahko izvlečete in tako podaljšate miš (na voljo je 5 stopenj); poleg dolžine miške pa lahko nastavite tudi naklon naslonjala za dlan. Tega regulirate s srebrnim koleščkom na zadnji strani miške. Za razliko od dolžine lahko naklon nastavite z veliko večjo natančnostjo. Sam sem potreboval približno dva dneva, da sem našel primerno nastavitev oz. da se je roka navadila nove oblike. Trenutno namreč uporabljam Razerjevo miško Deathadder prve generacije in medtem, ko je Ouroboros namenjen tako levičarjem kot tudi desničarjem je moj Deathadder namenjen samo desničarjem. Razlika v ergonomiji je takoj očitna in moja roka na Deathadderju počiva udobneje, ne glede na to kako dolgo sem nastavljal naslonjalo na Ouroborosu. To je pač ena tistih stvari, ki se jim ne moreš izogniti, ko narediš miš, ki ni prilagojena določeni skupini.

Pod črto je ergonomija Ouroborosa zelo dobra za miško, ki je namenjena tako levičarjem kot desničarjem. Le nekaj časa boste potebovali, da se je navadite, če ste pred tem uporabljali miš s prilagojeno obliko. Aha, še to - miški lahko menjavamo stranske naslone. To je zaradi pritrditve z magneti sila enostavno. Razer vam v paketu priloži dva para naslonov. En par širokih in en par ozkih, ki jih lahko med seboj tudi poljubno kombiniramo. Jaz sem na obeh straneh uporabil širok naslon.

Zelo dobrodošla lastnost je USB kabel, ki ga lahko v primeru prazne baterije iztaknete iz stojala in vtaknete v miš ter nadaljujete z delom, medtem pa istočasno polnite baterijo. Ta je sicer zdržala 12 ur dela (grafično oblikovanje) s prižganimi diodami in ji je ostalo še nekaj energije (cca. 15 %) - kar je konsistentno z navedbami proizvajalca.  To je za moje potrebe dovolj, saj lahko čez noč miš pustim na stojalu in zjutraj nadaljujem s polno baterijo oz. v skrajni sili priklopim prej omenjen kabel. Tako kratka avtonomija baterije je za miško, ki je ves čas v pripravljenosti in ne varčuje z energijo, sicer razumljiva, a je to kljub vsemu morda malce premalo. Rad bi videl, da Razer to v naslednjih verzijah popravi oz. izboljša.

Kar se tiče samega senzorja bi rad pripomnil, da je 8.200 DPI absolutno preveč za večino uporabnikov, a to ne pomeni, da nima svoje vrednosti. Hardcore gejmerji si radi privoščijo dva ali celo tri zaslone, ki jih postavijo enega ob drugega. Tam pa počasi že vidim kako bi lahko prišle ločljivosti, višje od 1.800 DPI prav. Prav tako lahko preko programske opreme Razer Synapse 2.0 ločeno upravljamo z občutljivostjo na x in y osi kar pri prej omenjenih konfiguracijah ekranov vsekakor pride prav. Ko smo ravno pri Synapse 2.0 moram povedati, da mi je všeč kako lahko upravljamo skorajda z vsemi nastavitvami, jih shranimo v svoj profil, ta pa nam je nato na voljo na vseh napravah kjer imamo naložen Synapse 2.0 in smo prijavljeni s svojim računom. To pomeni, da lahko miško nesem s seboj v službo ali pa kam drugam, naložim Synapse 2.0, se prijavim in že uporabljam meni ljube nastavitve. Uporabno in funkcionalno.

vir: http://www.razerzone.com/gaming-mice/razer-ouroboros

S Synapse 2.0 lahko tako upravljamo tudi s posameznimi diodami - koliko oz. če sploh svetijo in kdaj (ko smo priklopljeni na kabel in ko smo brezžični). Bolj pomembno od tega pa je kontrola nad enajstimi gumbi, ki jih ima Ouroboros. Vsakemu gumbu, razen levega klika (varovalka) lahko dodelimo eno od sledečih funkcij: klik, nadzor nad občutljivostjo senzorja, tipka na tipkovnici, menjava profila, nadzor nad drugo priklopljeno Razerjevno napravo (izbiramo med različnimi nastavitvami), zagon programa, nadzor nad multimedio (predvajaj, naprej, nazaj, pavza, stop, glasnost, utišaj) in makroji. Slednji so verjetno še najbolj pomembna zadeva, saj omogočajo, da z enim klikom izvedemo različne kombinacije tipk na tipkovnici oz. miški. Jaz sem si tako, na primer, nastavil levi stranski tipki, da se lahko enostavno pomikam med različnimi namizji na mojem MacBook Airu. Synapse seveda lahko naložite tako na Mac kot Windows sisteme, profili pa delujejo ne glede na operacijski sistem v katerem so bili ustvarjeni.

Pod črto je Razer Ouroboros impresiven kos opreme, ki bi lahko imel malenkost boljšo ergonomijo, a to žal zaradi univerzalnosti ni mogoče in konec koncev sploh ni moteče po nekaj dnevih uporabe. Vizualno miška deluje kot nekaj iz znanstvenofantastičnega filma kar bo marsikoga pritegnilo, verjetno pa tud koga odvrnilo - stvar okusa. Odzivnost in funkcionalnost sta nesporni, kar je pri taki napravi najbolj pomembno. Stojalo je dobrodošel dodatek, ki se zaradi silikonske podloge dobesedno zalepi na podlago in ne drsi naokoli. Če lahko preživite kratko avtonomijo baterije in višjo ceno je to vsekakor miš za vas.

  Test je omogočilo podjetje Eventus Sistemi

#Razer #ouroboros #test #review #miška #miš

[uros-m]

#Razer #Ouroboros in v ozadju #Deathadder. Zeleno-modra naveza. Kmalu tudi test zelenca.

#deathadder #ouroboros #razer

[uros-m]

Poglej, kdo je prišel na test. #Razer #Ouroboros

#ouroboros #razer

[uros-m]

39. Pohorski gozdni tek

Letos sem končno malo bolj aktiven tekač in danes sem se prvič gonil po Pohorju (that came out wrong). Vreme je bilo kislo, ravno tako kot mi je najbolj všeč. Tu in tam kakšna kaplja, kar pa zaradi narave proge ni bilo problematično - ta je namreč potekala po čudovitem pohorskem gozdu.

Start je bil prestavljen za pol ure, ker je računalničar zamudil gondolo čeprav ne bi bil zame noben problem teči po dežju (tudi sicer je na startu, pol ure kasneje, še vedno rahlo rosilo). Proga se je od starta stopničasto vzpenjala, na kar je bilo nekaj hitrih spustov preden se je v drugi polovici lepo postopoma dvigovala proti cilju kjer je bil še zadnji spust.

Prerez proge glede na nadmorsko višino.

Deklarirana dolžina proge se je od realne, po podatkih tistih, ki smo imeli s seboj naprave za merjenje razdalje, razlikovala za cca 870 m (jaz in še nekdo sva izmerila 7.130 m, tretji podatek, ki sem ga dobil pa je bil 7.100 m). Ne glede na to pa je bil tek zelo prijeten, pika na i pa je bila malica v Hotelu Bellevue.

Klikni na sliko za podrobno statistiko teka

Tale je pa nastala tik pred ciljem - šprint do konca:

#tek #pohorje #maribor #gozdni tek #gozd #rekreacija #šport #39. pohorski gozdni tek #pohorski

[uros-m]

Storž, tihi ubijalec

vir: Wikipedia

Ne vem čemú mi je spomin zbežal nazaj na dogodek, ki se je zgodil pred kakšnima dvema letoma, pa vendar, takole je bilo: s kolesom grem na vožnjo po lokalnih cestah. Z menoj gre tudi kolega. Ko se vrneva nazaj v mesto se odločiva, da se ustaviva še na športnem igrišču. Nasproti igrišča je odcep na parkirišče doma starejših občanov, cesta sama pa ni prometna.

Odločim se, da naredim velik ovinek v tem križišču in tako krožno obrnem ter se ustavim ob ograji igrišča. Če vam še ni jasno, kaj ima z vso to zgodbo storž, je sedaj trenutek, da vam pojasnim. Polkrožnega zavoja nisem nikoli dokončal. Nekje na pol poti in ravno na sredi uvoza k domu starejši občanov, tik za tem ko sem se lepo nagnil v zavoj, sem s prednjim kolesom povozil storž. Zadeva se je, kakopak, končala z menoj na asfaltu, pod kolesom, kjer sem obležal solidno potolčen. Da bi bila mera zvrhana se je to zgodilo vpričo dveh mimoidočih deklin, ki sta od vsega tega odnesli par prikritih nasmehov in dobro zgodbo - jaz pa potolčen komolec in polomljen ponos. Kolega je stal ob strani in se smejal, seveda.

#storz #padec #kolo #zgodba #spomin #storž

[uros-m]

Spotify v Sloveniji

Od sveta pozabljeni, tu na sončni strani Alp, bi radi kdaj pa kdaj izkusili tudi stvari v katerih uživajo le čez lužo ali pa drugje v inozemstvu. Tako je bilo z menoj in storitvijo Spotify. Kaj je Spotify ne bom razlagal, bom pa zaupal recept, kako pri nas priti vsaj do namizne aplikacije in si privoščiti nekaj glasbenih užitkov.

1. Korak

Odklikajte na spletno stran tunnelbear.com in si prenesite njihov VPN klient za katrokoli platformo že uporabljate. Ko ga naložite se registrirajte (ker verjetno še niste uporabnik). Po zaključeni registraciji se prijavite in pred seboj bi morali gledati nekaj takšnega (z levim knofom VPN poženete, z desnim izberete državo):

2. Korak

Oklikajte na Spotify.com in kliknite na Download Spotify. Medtem, ko se prenaša zadeva lahko na spletni strani opravite registracijo ali pa to opravite kasneje, ko boste imeli naložen predvajalnik, ki ga prenašate.

Za registracijo predlagam, da uporabite e-poštni naslov in ne Facebook logiranja, ker so določene neumnosti vmes (če se ne motim) in na koncu imate za uporabniško ime zaporedje nekih cifer (prikladno za pozabit).

Ko se registrirate in logirate v predvajalnik ste končali. Uživajte v glasbi.

3. Korak (finta v levo)

Kot ste morda opazili vam TunnelBear beleži promet. Na voljo imate 500 MB brezplačnih prenosov (dodaten gigabajt si zaslužite, če pridno čivknete malo brezplačnega PRja), nato pa boste morali izvleči denarnico. Brez skrbi. Sedaj, ko imate vse urejeno in se glasba predvaja lahko TunnelBear mirno izklopite in Spotify bo deloval normalno naprej. Če vam morda vseeno potarna, da niste v deželi svobodnih in domu pogumnih samo ponovno poženite TunnelBear, vklopite zadevo in ponovno poženite Spotify. Ta-da!

Zaključek

Če boste želeli Spotify poganjati na mobilnih napravah boste imeli nov kup problemov. Aplikacijo za Android naprave sicer dobite direktno na Spotify.com, vsi iOS uporabniki pa boste potrebovali ameriški iTunes račun. Googlajte. Večji problem se bo pojavil teden dni kasneje, ko vam mobilna aplikacija ne bo več predvajala glasbe. Spotify ima namreč v ta namen naročnino za katero želi $10 mesečno, en teden pa vam šenka samo zato, da vas zrajca. Sam se še nisem poglabljal v to, vendar pa vem, da so težave, ker imajo naštudirano in jim naše Vise in MasterCardi ne dišijo najbolje. Isto velja za PayPal. Če se bo kdo poglobil naj se javi v komentarjih. Zaenkrat mi namizna aplikacija zadostuje, reklame pa mi vseeno že začenjajo najedati.

#spotify #slovenija #v sloveniji #glasba #poslušaj

[uros-m]

Google, združi moje račune

  vir: www.google.com

Vsake toliko časa naletim na kakšno nevšečnost pri uporabi svojih Google računov. Ključnega pomena tu je uporaba množine; več računov - imam navaden Google račun, ki izhaja še iz samih začetkov Gmaila ter dva maila, ki sta na lastni domeni (Google apps for business). Imam še tretji Google apps račun na drugi domeni, ki sem ga dobil za opravljanje drugih poslov. Skratka, vse skupaj imam štiri Google račune -  od tega sta dva zasebna ter dva poslovna. Poslovna nista problematična, bi pa zelo rad združil oba zasebna. Tu ne gre za to, da bi prenesel podatke z enega na drugega in potem uporabljal le tistega kjer so vsi podatki. Veliko raje bi videl, da ostaneta oba aktivna, le da se določeni podatki med njima delijo. 

Kontakti so odličen primer tega. Dobro bi bilo, da imam na obeh računih (morda celo še na enem od poslovnih) iste kontakte. Se pravi, da si jih med seboj delijo. Tehnično zadeva sploh ni težavna, saj takšna sinhronizacija že obstaja na poštnih odjemalcih in pametnih telefonih. Protokol torej obstaja, implementacija je popolnoma mogoča - le izvedba je potrebna.

Drug takšen primer je Google+ in vezan nanj tudi Hangouts. Oba računa bi rad uporabljal enako, ne glede na to s katerim se logiram. Rad bi opcijo, da za določen Google+ račun ustvarim alias in tako povežem dva Google+ računa.

Še najbolje zveni možnost nadzorne plošče kjer bi verificiral dva računa in nato samo označil katere stvari želiš, da si računa delita: pošto, kontakte, Google+ (+Hangouts), YouTube račun, dokumente, slike in tako naprej.

Nekje sem zasledil, da Google sicer intenzivno išče rešitev saj se zaposleni pri njih dnevno soočajo z istimi težavami, ker imajo skoradja vsi vsaj dva Google računa (zasebnega in službenega + testni računi).

Upam, da se kmalu kaj premakne.

#google #g+ #hangouts #združevanje #skupni #račun

[uros-m]

32. Maraton Kralja Matjaža ali "Ups, kje se pa obrne?"

Tale preprost znak, ki ga vidite zgoraj, v velikosti cca. 75 cm × 75 cm bi lahko danes prihranil marsikateri pretečen kilometer. Zakaj? Da razložim nastavek celotnega problema: danes smo se z družbo odpravili v Črno na Koroškem, da se udeležimo 32. Maratona Kralja Matjaža. Plan: odteči 10 km dolgo progo. Proga je bila zastavljena tako, da se je teklo 5 km v eno smer in nato 5 km nazaj po isti trasi. To pomeni, da je nekje vmes obračališče. In je tudi bilo ... baje, nekje. Da vam opišem kaj je sestavljalo to obračališče: zraven nekega bagerja sta stala dva možakarja. Eden je nekaj pisal. To je to. Brez heca. Nekateri so govorili, da so videli tudi tablo, a je zanjo ravno toliko dokazov kot za pošast iz Loch Nessa (mimogrede, poslušajte ta komad).

Posledica vsega tega je bila, da ljudje niso vedeli kje obrniti in so tekli naprej. Nekateri celo 4 km dlje. Skupaj 18 km. Jaz sem se obrnil pri cca. 6 km (sodeč pri GPSu) in pretekel na koncu cca. 11,66 km (več podatkov dobite, če kliknete spodaj na sliko). Zame kot rekreativca sicer to ni kritično, a se tek šteje tudi v Štajersko-Koroški pokal kar pomeni, da so končni rezultati totalno neuporabni, saj so nekateri tekli bistveno dlje kot drugi. Kakšen je epilog sicer ne vem (ne vem niti, če je končna odločitev v trenutku pisanja že padla), a najbolj fer bi bilo, da se tek razveljavi, organizator pa poda opravičilo. Kaj več tako ni za storiti in tudi nima smisla.

Kje točno je torej zaškripalo? Slišal sem, da možakar, ki je tam beležil tekače, ki so prišli do njega bodisi ni razumel navodil, da mora tekače tudi napotiti nazaj, bodisi te informacije sploh ni prejel. Po mojem mnenju pa je problem malce globlji. Kdo ni podal navodil in kdo jih ni pravilno interpretiral bi bilo popolnoma irelevantno, če bi organizator na tistem mestu postavil zgoraj omenjeno tablo. Nekam na sredino ceste, da je ne moreš zgrešiti. Tako bi bilo 90 % problema rešenega, verjetno pa bi se vseeno našel kdo, ki bi tablo spregledal.

Ne, nisem pretirano jezen. Dosegel sem dober rezultat za mojo kondicijo in maso (boljši kot na 9. teku po zagorski dolini), tek sem skorajda z lahkoto opravil in na koncu sem se počutil super. Vreme nam je služilo in temperature so bile znosne. Vzdušje je bilo super in vsi smo pretekli do konca. Eni več, drugi manj. Vendar pa to ne opraviči spodrsljaja organizatorja, ki je vsem tekačem dolžen opravičilo.

p.s.: super bi bilo tudi, če bi uvedli predprijave in s tem sprostili gužvo za pultom s prijavami.

Klikni na sliko za natančnejšo analizo mojega teka.

#tek #maraton #kralja #matjaža #kralj #matjaž #črna #na #koroškem #32 #32. #šport #rekreacija #pokal #štajersko #koroški

[uros-m]

And this is how you take care of your @cultofrazer #Goliathus.

#goliathus

[uros-m]

Kako sem napisal uvod za popevko tedna na Valu 202

Zadnji vroč in leni petek sem na twitterju opazil zanimivo objavo:

Lahko mi pomagaš napisati uvod za Popevko. Predlogi: Da Phenomena Papir Jernej Zoran D. Bowie G. Nannini Pearl Jam http://t.co/bRDqc3stJH

— Matej Praprotnik (@praprotnix)

August 2, 2013

Pa sem poskusil in napisal nekaj spremnih besed k pesmi Valentine's day, ki jo prepreva David Bowie in glej ga šmenta, že sem besede zaslišal v etru.

Zanimiv primer crowdsourcinga, ki po mojem mnenju Val 202 postavlja na čelo slovenskih radijskih postaj, ki koristijo družbena omrežja.

#val202 #val #202 #crowdsourcing #twitter

[uros-m]

Tek po zagorski dolini 2013

Po zadnjem rekreativnem teku, Povežimo soline, sem se končno spet odločil, da se udeležim enega izmed tekov. S kolegom sva se odločila, da se lotiva Teka po zagorski dolini, ker je pač zadeva lokalna in nama je trasa poznana. Z nekaj treninga bi bila nanj sorazmerno dobro pripravljena. Na kar nisva bila pripravljena pa je bil vročinski val.

Na štartnem mestu mi je že lepo teklo s čela pa se nisem premaknil niti za meter. Tam nehote človek pomisli, če bom sploh zmogel v tej vročini. Nato se sliši pok pištole in masa ljudi se začne premikati. V ušesa zataknem slušalke, poženem Endomondo (glej spodaj) in se poženem navzdol po štartni ravnini. Pridem do table za 1 km pa 2 km 3, 4 in še vedno tečem. Ni lahko, a še daleč od tega, da bi se pretirano naprezal. Počasi se iz nikjer pojavi oblak in takoj je tek lažji. Med potjo so točke z vodo, vmes pa ljudje samiiniciativno tekače škropijo kar z vrtnimi cevmi. Slava in čast jim, res.

Pri 8 km začutim utrujenost a sem predaleč, da bi popustil. Ko pridem v Zagorje do rondoja je pred menoj samo še kratka ravnina. Uspelo mi je, korak postane lažji in hitrost se poveča. Ljudje spodbujajo in že sem na cilju. Končal sem. Ura in petnajst minut - daleč od hitrega, a vseeno, uspel sem. Organizacija teka je bila letos občutno boljša. Končno se je čas meril s čipi kar je pomenilo, da je bilo v finišu veliko manj zmede in gužve. Edino kar je bilo po mojem malce narobe so bile oznake kilometrov ob cesti. GPS mi je komulativno na koncu pokazal 10,62 km kar je v skladu z deklarirano razdaljo 10,5 km (GPS sem izklopil šele, ko sem v finišu še nekajkrat šel do vode in nazaj pa poiskal ženo, otroka in kolega in tako naprej). Vmesne oznake pa so bile gotovo nekoliko narobe postavljene (ko mi je javilo 1 km je bila tabla še cca. od 50 m do 100 m naprej). To je bilo na koncu še posebej očitno pri oznaki za 10 km, ki je bila postavljena v Zagorju ob rondoju, pred zadnjo ravnino, ki gotovo ni dolga 500 m. Ampak zaradi tega ni bil tek nič krajši in nič manj naporen, tako da ni tako pomembno.

Klikni na sliko za ogled celotnega teka:

#tek #zagorski #dolini #šd #sd #izlake #2013

[uros-m]

Itak Đabest 250 + Itak Internet

vir: www.itak.si

Pred kratkim je potekla akcija povečane Petke pri Mobitelu, hkrati pa so bili najavljeni novi Đabest (še vedno mi ne gre v uho) paketi s številčnimi oznakami 250, 2000 in 3000. Te označujejo število enot, ki jih ima uporabnik na voljo. Enota je lahko minuta, SMS, MMS ali 1 MB podatkov.

Ker mi 1 GB podatkov ni zadostoval (kolikor Itak Đabest + Petka ponujata) sem se odločil, da zamenjam paket. Najprej sem razmišljal, da vzamem Đabest 2000, saj klicev in SMSov ne pošiljam veliko in bi lahko večino enot porabil za prenos podatkov.

Po pregledu moje porabe v zadnjem mesecu pa sem ugotovil, da skupno porabim približno 120 enot (SMS/MMS + klici). To pomeni, da bi bil s tega vidika paket Đabest 250 popolnoma dovolj, za doplačilo 9 € pa dobim Itak Internet. Tako za 1 € več kot stane Đabest 2000 dobim občutno več za moje potrebe.

vir: www.mobitel.si/Storitve/itak-internet.aspx

Itak Đabest + Petka sta me stali 24 € (19 € + 5 €); Đabest 2000 bi me stal 20 €, medtem ko me Đabest 250 + Itak Internet stane 21 € (12 € + 9 €). Glede na stari paket torej prihranim 3 € na mesec, nisem na nobeni izgubi, pridobim pa 4 GB prenosa podatkov. Win-win.

#itak #mobitl #đabest #paket #podatki #prenos #klici #sms #mms #paketi #mladi #podatkov #2000 #250 #3000

[uros-m]

Why do these #droplets stay on the surface when makig #dripcoffee?

#droplets #dripcoffee