#te varuje | Explore Tumblr Posts and Blogs

nejathesomeone · 3 years

Text

misel št1

Med hojo po ostankih gozda, na njegovi zgornji meji, opazujem poslednja drevesa. Večina jih je že daleč za mano, v varni dolini, strnjena v varno gručo, kjer jih veter in druge tegobe ne dosežejo tako silovito in jih preplet korenin z drugimi drevesi varuje, da ne padejo po tleh ob nevihtah. Zaščita drugih jim pomaga in jih varuje, pa tudi ovira in oblikuje. Svojo rast so prilagodili in prikrojili drug drugemu, ko so se dvigali v nebo in se borili za čim večjo pozornost sončnih žarkov, kakor pridni otroci v šoli, ki visoko dvigujejo roke in vabijo v pogovor ljubljeno učiteljico. Ustavim se pri mogočnem osamelcu na robu poti. Njegova divja krošnja, uporne veje in žilava skorja pripoveduje zgodbo o nekom, ki je stopil iz množice in postal drugačen, samosvoj, presežen. Dotaknem se njegovega razbrazdanega debla in sedem k njegovim koreninam, kakor otrok v naročje svojemu očetu. Vem, da nisem tam samo zaradi počitka. Rabim tudi besedo, nauk, zgodbo o življenju. Pomislim… Kaj vse se je z leti zaganjalo v to drevo in ga skušalo podvreči svoji sili? Ni lažje ostati v zavetju drugih in se le mirno zazibati, ko bobni nad teboj huda ura, ker si zaščiten in mnogi drugi prestrežejo ostre udarce narave še preden omehčani pridejo do tebe? Kaj je tisto, kar ti da dovolj volje in moči, da ne počakaš in se ne ugnezdiš v varni dolini, ampak te zvabi višje, do neraziskanih in izpostavljenih gorskih polic življenja?

Vračam se k sebi. Narava me vedno vrne k sebi. Moje korenine so se krepile in odločitve o prihodnosti so postajale vse bolj trdne. Ni bilo več veliko možnosti pobega v množico in prepustiti se toku. Izbrala sem pot, ki me je izpostavila kadar sem prišla med ljudi, da so mi postavljali vprašanja na katera še sama nisem imel jasnih odgovorov. Čutila sem samo, da me ta pot tako zelo privlači, čeprav me tolikokrat pusti samo, čisto osamljeno, prepuščeno viharjem notranjih bojev in zunanjih poniževanj vseh tistih, ki mojega razmišljanja ne razumejo. Bala sem se. Strah me je bilo. Velikokrat sem sanjala, da padam, da se podiram, da se sramotim s svojim neuspehom, ker je bila moja želja le privid, hrepenenje le domišljija, cilj nič več kot sanje. Zbujala sem se in se kot kakšen filozof spraševal: Kam naprej? Čemu še sploh?

Neke nedelje sta me obiskala ata in mama. Sprehod, sladoled, kavica, pogovor. Kakor verniki v cerkvi smo dobro poznali udomačen obred, ki ti pomaga, da se počutiš varnega, suverenega in sproščenega. Bil je lep dan, sama pa se bila nerodno tiha in poskušala sem prikriti otožnost, ki je že nekaj časa rastla v meni in se vzpenjala v vse kotičke mojega telesa kot bršljan, ki se požene po pozabljeni kamniti škarpi. Moje bitke imajo spet smisel, moja pot ima več kot samo izziv vrha, ki ga lahko dosežem. Ima možnost umika v zavetje, ki ga lahko uporabim kadarkoli. A ni prav to čar ljubezni, ki jo moškemu ponudi prava ženska in obratno? Plezanje na visoko goro zahteva dobro bazno taborišče, prostor, kjer najdeš zavetje in hrano, kjer dobiš nego in počitek pred ponovnim vzponom. Verjetno lahko vsak alpinist potrdi, da je uspešnost odprave odvisna od dobro postavljenega in opremljenega taborišča. Ženska lahko moškemu ponudi točno to, če seveda tudi on ne pozabi, da vso svojo energijo ne smeš porabiti samo za hojo po vrhovih, ampak se moraš ukvarjati tudi s svojim baznim taboriščem in tam preživeti večino svojega časa. Moški imajo močne roke, ženske široko naročje.

Za trenutek pogledam navzgor in vidim, da so oblaki naredili že konkretno pot čez nebo, jaz pa še kar čepim pod svojim drevesom. Ptice se prestavljajo iz veje na vejo in izvajajo svoj brezplačni koncert. Spomnim se na melodijo, ki sem jo nekoč slišala in je odmevala iz zvočnikov, ko sem se zaljubila na tisti dokončen, brezkompromisen način. Ko sedaj gledam v vzvratno ogledalo zavito pot svoje preteklosti, sem hvaležna. Hvaležna, sem za vse njihove prepete pesmi, vse poezije rahlega vetrniča.

Noge so se mi že skoraj zakoreninile. S pekočo bolečino v mišicah jih poravnam in naredim korak, dva naprej. Drevo ostane kmalu za mano. Ne pogledam nazaj. Vse mi je povedalo. Gledam naprej in čutim tiho zadovoljstvo. Vesela sem, da me pot pelje naprej in mi vsak počitek samo še bolj potrdi resnico, da moje mesto ni čakanje med drugimi ob poti, ampak sladek nemir nenehnega iskanja in spraševanja: »Le kaj me čaka za naslednjim ovinkom? Gremo pogledat.« Neka oseba mi je nekoč dejala: " Ljubezen te presadi, prestavi tebe v mene in tako imaš vedno nekoga, da popazi nate, ko se zdi pot neprehodna in pretežka."

#misel

2 notes · View notes

toticiklist · 4 years

Text

34., 35. in 36. dan, sreda - petek, 12. 8. - 14.8. 2020: Aljezur - Lizbona - Koper

Prva objava, ki jo pišem z obema rokama, je hkrati tudi moja zadnja. Ko sem se po vrnitvi usedel za računalnik, se mi je zdelo, kot da prvič udarjam po tipkovnici. Prsti so se na novo spoznavali s položajem in gibi, ki so jih bili pozabili, a moja neokretnost me ni razburjala. Prav nasprotno. Spoznal sem, da me to po eni strani navdaja z navdušenjem in srečo, saj sem vsaj za mesec dni ubežal starim navadam, ki me čez leto počasi telesno in duševno uničujejo, po drugi strani pa se je pojavilo močno hrepenenje po dnevih, ki so za mano. Čeprav so bili dnevi polni naporov, takšnih in drugačnih bolečin, trenutkov, kjer sem iz sebe kričal jezo in bes, za katere sam nisem vedel, da obstajata, da sem prestajal osebno trpljenje, za katerega prej nisem verjel, da ga lahko prenašam, zdaj hrepenim po tistem primitivnem občutku, da sem živ, da lahko začutim svet okoli sebe z vso močjo in predanostjo, da diham za smisel, za katerim se bom gnal skozi najhujše sranje, ki mi bo vrženo v obraz, s prepričanjem, da mi bo uspelo - saj druga možnost preprosto ne obstaja. Hrepenenje po doseganju neke svobode, ki ti jo dajo piš hladnega vetra na vrhu gore, reka znoja, ki ti sredi nepoznane puščobe teče izpod čelade, neskončen požirek vode, ki se zdi, da polni globok vodnjak, veselje ob skromnem “si”, ko vprašaš, ali je še mogoče dobiti kaj za pod zob - vse te neumne malenkosti naenkrat dobijo težo, ker predstavljajo vsak kanček volje in odločnosti, ki si je bil pripravljen za njih žrtvovati. Spomnijo te, da si delček tega nepredstavljivo velikega vesolja, ki te vedno znova postavlja pred izzive, ki jih spet in spet premaguješ, da se ti lahko považi, kako mogočno bitje je ustvarilo. Bitje, ki raste, se uči, se krepi in si postavlja vedno nove meje - če ga le ne ukleneš. Ponižnost do tega vesolja in zavedanje, da te nenehno varuje, te zdravi, neguje in osrečuje s stvarmi, ki hranijo telo in duha, me pomirja. Pomirja me, ker počasi dojemam, da so stvari slabe, samo, če jih vzameš kot take, in da ti narava nikoli ne vzame, ne da bi ti obilno povrnila. Dojemam, da ni nobena stvar tako zahtevna, da je ne bi mogel premagati, če se le zavedaš, da si tega sposoben. Ne pri premagovanju fizičnih ovir, ne pri medosebnih odnosih, ne pri odnosu do narave in nenazadnje pri sprejemanju samega sebe.

Na tem mestu bi prilepil citat iz starejšega intervjuja z Reinholdom Messnerjem, ki je objavljen na spleti strani Dnevnika, ko je odgovarjal na vprašanje, kako danes razume plezanje, in mi je zanimiv iz perspektive, ki je sam ne znam ubesedit dovolj dobro.

“Vidim ga kot način izražanja samega sebe. V obupne razmere, na skrajno višino greš le zato, da se boš vrnil. Po vrnitvi iz nečloveškega sveta, za katerega ljudje nismo narejeni, iz osame in mraza, se počutiš ponovno rojenega, dobiš novo možnost. Ta izkušnja je tako močna, da si jo želiš doživeti znova in znova, postaneš odvisen, zaradi tega moraš trpeti.”

Sicer pa bi se rad še enkrat iz srca zahvalil za toplo dobrodošlico, ki ste mi jo pripravili družina in prijatelji, ki ste pripravljeni sprejemati to “novo rojstvo” znova in znova in ste bili nekako ves čas ob meni na cesti, čeprav je bila (in je še vedno) to moja osebna, sebična pot, s katero nimam namena nikomur ničesar dokazovati ali mu kakorkoli modrovati. Niti ni bil moj namen prenašati bremena na moje starše, ki so (tudi ker še sami niso opravljali take poti in je bil za njih vsak element te poti neznanka) ves čas doživljali večjo bolečino, nevarnost in skeptičnost od mene. Žal mi je, da do tega nisem imel pretirane empatije, saj je vsako močno čustvo, dobro ali slabo, pri takem podvigu, kjer ves čas visiš na nitki in razpoloženje neprestano niha, močno obremenjujoče in te lahko upočasni ali prisili, da ga predčasno zaključiš. "Veseli, da sem vesel" - več si človek ne more želeti.

Vsi ostali, ki ste prebirali moje objave, upam, da boste vprašanja v smislu “Kako je bilo?” ali “Si se imel dobro, si užival?” znali obdržati zase, ali pa mi ne boste zamerili, če bo moj odgovor zvenel rahlo vznemirjen in razburjen, saj takšno vprašanje hitro postane kompleksno in zaahtevno. S tem blogom sem se nekako želel izogniti ponavljajočim se, plehkim odgovorom, s katerimi ne bi mogel opisati mojega dejanskega počutja in bi zgolj brezbrižno zadovoljeval potrebe small-talka.

Vem, da nisem opisal vseh dogodivščin zadnjih treh dni (in teh je bilo ogromno), ampak se mi na tem mestu zdijo brezpredmetne. Prilagam nekaj slikic prestolnice, ki mi je zelo prirasla k srcu in v katero se bom še vračal, in nekaj ostalih utrinkov ... tudi moje prvo pristno Fado doživetje.

Fin.

1 note · View note

farawaysoph-ie · 5 years

Text

Incoherent Witchlands whatever

Stuff I'm grateful for in no particular order (it gets spoilery):

ThreadSisters/Brothers

HeartThreads are not fated, I mean, let that sink

One part of the Cahr Awen being the "shadow-ender"

Initiate, complete

Iseult det Midenzi

Okay it took me more but now I love Safi too as much as her ThreadSister

Actual world-building

Iseult jumping and tricking Aeduan into following

This Threadwitch is about to kill me, I'll describe her face down to the smallest flaw #priorities

"She's too plain to be the Cahr Awen" (sure, sure)

Aeduan: "I'm a monster" *procedes to spare people who don't fight back, his mentor, the Threadwitch, to save children from pirates* "a bloody monster"

Reading and realizing that yes, of course Aeduan is a Hufflepuff

Vivia. Freaking. Nihar.

The Nihar siblings holding back ocean, fire and storm with their people backing them up

Cam is too precious for this world

Sea Foxes

The Rook

Ryber finally getting her sight, and Tanz last words killing me

Safi being actual sunshine and too good for the world

"Stupid is something they never expect"

"Next time I'll kill you" "I don't think you will"

The Empress of the Flame Children, Chosen Daughter of the Fire Well, the Most Worshipped of the Marstoks, the Destroyer of Kendura Pass

Certain life debts

The Truthwitch, the Empress of Marstok, three HellBards walk into an arena

"Fire... unsettled him."

"But never—never in a thousand years of living—would he have guessed that the Threadwitch… was not a Threadwitch at all."

Aeduan and Iseult wishing on fireflies

All the masks Vivia tries on, but they never fit her

Stix being nearsighted

Merik Nihar journey being so so far from what I expected him to experience

The whole Puppeteer concept is so sickly wow

Captain

Gotta stop my sleep deprived self here, I'll add more when I finish Bloodwitch.

(You all probably here me screaming when I reach That part)

Edit (because tumblr mobile does weird stuff)

Yeah okay, I’m not okay and probably having a breakdown because I don’t know when the next book is gonna come out. But here’s the rest of the list I guess (full spoilers ahead):

Did… did Iseult just fell asleep holding Aeduan?

Soft vowels

“One should not need credit.” Excuse me Vivia, sweetheart, you don’t need credit, you freaking deserve it

Stix unable to tell Vivia about the whispers (I almost cried)

“Stasis. Stasis in your fingers and in your toes.”

“Here she could be Vivia. Just Vivia.”

“Sharing a room, Aeduan discovered, was vastly different than sharing a forest.”

Vivia and Vaness talk

Also the fact that they call Vaness the Iron Bitch but she is like too cute and can’t let the world find out about that?!

Aeduan thinking if Iseult would feel comfortable while choosing an outfit, #couplegoals

What is Leopold’s deal? I want to like him but Habim, Matthew and Eron have me very worried

The whole dynamic(?) between Iseult and Owl? Like when she recognized herself in the little girl? (Yeah tears)

Take that Aeduan

Monk Lizl was nice surprise, the Abbott was straight up creepy

Also Evranne What. The. Hell?

Vivia reminding the vizers that it was her mother who negotiated the Threaty (DRAG THEM GIRL, DRAG THEM)

Every Vivia part of this novel made me at least borderline cry. Maybe because she’s 23, running from her shadows and trying to be someone for the world sake. All of this without realizing how strong she is. She just does something to me guys

“No one had ever called her "My Queen” before" (I could not leave vizer Sotar out of this)

“They were merely wolves in a world of rabbits, who had forgotten that rabbits were important too.[…] And now it was up to Safi to remind them that rabbits mattered too.” (Other tears, because Safi is seriously too good for the world)

“Later, he would wonder how he knew it was her. Later, he would question if maybe his magic had been there all along and the silence of her blood had called to him. But in that moment, all he knew was that it was Iseult running toward him. It was Iseult fleeing the Icewitches.”

“And he had to reach her first.”

Please let Iseult be able to help the HellBards somehow, so they can be freed from the Emperor. I need them to be okay

“He should never have let her go.” (It only took him 3 books, saving each other life, travelling together and a serious near death experience)

Iseult embracing her demons to save Aeduan, and the flames and the Firewitch telling her not to cry… I want my demons to emotionally support me too

“She wanted air. She wanted light. She wanted life. But here, in the shadows of the Well, she wanted Aeduan more.” (Of course my ghost is typing this because I DIED reading this whole thing, from when they start running towards each other)

“But Lev—blessed Lev—simply barked, “Shut up, Commander. She didn’t ask you.””

“Being a Bloodwitch did not mean he could not also be a man.”

“But she died, he thought, heart tightening. Mind reeling. She died in an explosion two weeks ago. Then a second thought hurled in: And so did you.”

Te varuje (because sleep deprived me forgot about Mhe varujta in the other post… like how?)

The Void Well answering to Vivia

“No fetters to hold her down, no masks to hold her back.”

“Because now Iseult was back where she belonged. Initiate and complete. Threadsisters to the end.” (Finally, yesyesyes)

Vivia catching and saving Vaness

Lastly Rook King What. The. Hell?

Now I can finally die a little more while I wait for the next book (*hysterical laughters in the distance*).

Ah right did you catch what Aeduan wished for? Because I remember him saying that the wish had come true, but not what the wish was about?? Did I dream that?

But anyhow, send help.

#the witchlands #the witchlands spoilers #witchlands #susan dennard #new obsession #baeseult #incoherent whatever

40 notes · View notes

baeduan · 5 years

Text

“From the day she had stabbed Aeduan in the heart, that heart had become hers”

“Red Threads that led from her heart and ended inside of his.”

“Te varuje. I trust you as if my soul were yours.”

#bloodwitch #the witchlands #baeseult #aeduan x iseult #I'M STILL SCREAMING #they have me in the biggest chokehold #bloodwitch spoilers

104 notes · View notes

nicemunerozumim · 2 years

Text

Sleduju po nocich tebe a vsechno novy

potim vsechny ty zly i dobry skutky

potuluju se uplne po vsech koutech sveta

pritom u toho zvladam lezet v posteli…

Kez by mela realita nejakou vratku

vracec casu

stopku

neco co te varuje

nikdy te nic nevaruje

zakopnes a prave to je ta realita

a predne na tu ted nemam naladu

a z dobreho zacatku stavaji se zase jen emotivni blitky z mych uplakanych pocitu

1 note · View note

srdjl · 3 years

Text

"Dvom o cepivu je danes anticivilizacijsko dejanje"

Intervju z dr. Srđanom Lukićem, specialistom pulmologije (rtvslo.si - 8.1.2021.)

Lukić dela v izolski splošni bolnišnici na oddelku za pulmologijo, kjer se zdravijo tudi pacienti, oboleli za novo virusno boleznijo covid-19. Ker je to respiratorna bolezen, ki je njegovo področje, se dr. Lukić trudi, da bi na družbenih omrežjih ljudem pomagal pri spopadanju z novo boleznijo. Njegovo objavo na Facebooku o tem, kako prepoznati pljučnico, ki jo povzroči covid-19, in kaj storiti, če vas ne bodo mogli sprejeti v bolnišnico, je prebralo več tisoč ljudi, celotno besedilo je objavljeno tudi v srbskih in slovenskih medijih. Dr. Lukić se je pred letom preselil v Slovenijo iz Srbije.

Pred kratkim ste se preselili iz Srbije v Slovenijo in takoj začeli delati v zelo zahtevnih razmerah, ki jih epidemija ustvarja za zdravstvo. Kako ste doživeli ta čas?

Pri meni je bilo tako, da se mi je hkrati zgodilo dvoje. V Sloveniji sem zdaj že eno leto in moj prihod in obdobje prilagajanja na novo okolje sta se časovno ujemala s pandemijo. Zato ta čas doživljam na več ravneh. Nova virusna bolezen napada respiratorne organe, to je moje področje, in po tej strani mi ni bilo težko se prilagoditi na zdravljenje. Čeprav je bolezen precej specifična, je to respiratorno vnetje. Zato sem hitro dojel, kaj jo povzroča, tako teoretično kot tudi pri praktičnem delu s pacienti, ne glede na to, ali gre za blago, srednje težko ali težko obliko te bolezni. Saj bi bilo čudno, če se kot pulmolog ne bi hitro znašel, ne glede na to, da me je nova bolezen presenetila na terenu, ki je bil zame nov, ne na znanem, na katerem sem tudi postal pulmolog, v Srbiji.

Ali bi kot nekdo, ki ima izkušnje v dveh različnih zdravstvenih sistemih, srbskem in slovenskem, lahko primerjali ta sistema?

V letu dni sem dobro spoznal slovenski zdravstveni sistem, srbskega pa poznam odlično, saj sem v njem delal deset let. Razlike so precej očitne, to je razvidno tudi v načinu delovanja v izrednih okoliščinah. V Sloveniji so vse bolnišnice obdržale tudi svoje osnovno delo, sicer v manjšem obsegu, v Srbiji pa so vse spremenjene v covidne bolnišnice, to pomeni, da so opustile svoje osnovno delo. Veliko vprašanje je, kaj se dogaja z bolniki, ki nimajo covida. V Sloveniji se je v prvem valu, ko sem delal v kliniki na Golniku, nadaljevala diagnostika tumorja pljuč, konziliji so delovali še naprej. Tudi v drugem, močnejšem valu so vsako sredo konziliji, ne le na Golniku, ampak tudi v bolnišnici v Izoli. Ko dobimo pacienta, delamo diagnostiko, ne glede na vse preostalo, kar se dogaja okrog nas. V Srbiji, kolikor vidim od daleč, pa vse preostalo stoji, ne deluje nič, razen covidnih bolnišnic. Srbski sistem ima možnost, da se spoprime z epidemijo, samo če se skoraj vsi viri angažirajo za zajezitev. V Sloveniji je veliko covidnih pacientov, vseeno pa je sistemu uspelo, da se drugo delo s pacienti ni ustavilo.

Glede na vaše izkušnje – so kakšne pomanjkljivosti v zdravstvu, ki ste jih opazili v letu dni dela v Sloveniji?

Nisem razmišljal o slabih stvareh. Oprijel sem se le dobrih, tistih, ki so v Sloveniji boljše kot v Srbiji, saj mi je to pomagalo v težkem obdobju prilagajanja. Gledal sem samo dobre stvari in se navezal le na dobre ljudi, saj so mi vsi rekli, da je prvo leto najtežje in da se stvari potem izboljšajo. Zagotovo se še nekaj časa ne bom ukvarjal s slabimi stranmi življenja v Sloveniji.

Kakšno je vaše strokovno mnenje – koliko časa bomo še živeli v pandemiji?

Dokler se zadostno število ljudi ne cepi, se pandemija ne bo končala. Pri tem mislim na ves svet, ne le na določene države. Nič ne pomaga, če zajezite epidemijo le na svojem ozemlju. Če še obstaja zunaj, jo bodo spet prinesli tudi k vam. Ključ je v obsežnem cepljenju, tako na našem ozemlju kot na vsem svetu, da bi se virus izkoreninil. Take primere smo imeli v zgodovini. Veliko virusov ne obstaja več po zaslugi učinkovitosti cepljenja. Številni so pred izumrtjem, na primer otroška paraliza, ki ima tri seve. Dva sta uradno izkoreninjena, ostal je še eden in upamo, da bo tudi ta izkoreninjen in ne bo več grozil človeštvu.

Ko smo že pri novih sevih virusa – kaj menite o novem sevu covida-19, ki se je ponekod po svetu že pojavil?

To je bilo malo medijsko prenapihnjeno. Virusi kot vsi živi organizmi nenehno mutirajo in spreminjajo obliko. Tako se varujejo pred sovražniki. To je njihov način, da se prilagodijo okolju in preživijo. To se dogaja z vsakim virusom. Vendar so te mutacije brez pomena, kar zadeva cepljenje, saj gre za mutacijo manj pomembnih proteinov v strukturi. Pomembno je, da ne nastane mutacija konice, ki vdira v celice domačinov. Ti proteini so tarča cepiva. Virus lahko v celoti spremeni strukturo, ne spremeni pa konice proteina in v tem primeru je za učinkovitost cepiva vse drugo nepomembno, saj cepivo meri le na ta protein, ki ostaja nespremenjen. Za zdaj ni podatkov, da bi katera koli mutacija v svetu prispevala k spremembi konice proteina. Po informacijah, ki jih imam, se to niti ne pričakuje. Tudi ta, ki se je pojavil v Angliji, ne bo zmanjšal učinkovitosti katerega koli cepiva, ki je na trgu.

Katero cepivo je najučinkovitejše oziroma ali so vsa enako učinkovita?

Vsa cepiva niso enako učinkovita. Vendar to, ali je cepivo učinkovito 90-odstotno, malo bolj ali malo manj, ni pomembno, če imamo dovolj cepljenih. Vsekakor je vsako cepivo veliko boljše od virusa. S cepljenjem stimulirate svoj imunski sistem v nadzorovanih razmerah, ko pa dobite virus, je vaš imunski sistem stimuliran v popolnoma nenadzorovanih razmerah in ne morete vedeti, kaj se bo zgodilo. Zato so vprašanja, kot je "katero cepivo naj izberem”, ki jih te dni pogosto dobivam od prijateljev, odveč. Prvič, ne morete izbirati, katero cepivo bo uvozila vaša država, in drugič, katero koli cepivo, ki vam ga država ponudi, je boljše kot preskočiti cepljenje in čakati, da pride neko drugo cepivo, ki vam bo bolj všeč, saj med tem čakanjem tvegate, da dobite virus, in če ga dobite, se to lahko usodno konča.

V medijih smo slišali, da tudi potem ko se cepimo, še vedno lahko prenesemo virus. Malo nelogično je, da lahko prenesemo virus, če ga ne moremo dobiti, saj nas pred njim varuje cepivo. Kakšno je vaše mnenje?

Za zdaj velja priporočilo, da se še naprej vedemo, kot da nismo cepljeni, to pomeni, da še naprej spoštujemo epidemiološke ukrepe. To je zato, ker so se med testiranjem cepiva ukvarjali le s tem, koliko je učinkovito za osebo, ki je bila cepljena. Torej, niso se konkretno ukvarjali s tem, ali cepljeni ljudje lahko prenesejo virus. Če se pogovarjamo teoretično, je malce nesmiselno, kot ste sami rekli, da ljudje, ki ne morejo zboleti, lahko prenesejo virus. Vendar to ni empirično potrjeno, to ni bil predmet raziskovanja in nihče ne more z gotovostjo reči, da ljudje, ki so cepljeni, ne morejo prenesti virusa. Zagotovo se bodo raziskovalci ukvarjali tudi s tem in bomo dobili odgovor na to vprašanje. Dokler ga nimamo, se je zaradi varnosti treba obnašati tako, kot da lahko virus prenesemo, čeprav smo cepljeni. Strinjam se, da to teoretično zveni nemogoče, ampak dokler ni empirično potrjeno, teorijo jemljemo s pridržki.

Na svojem profilu na Facebooku pogosto zelo preprosto in laikom razumljivo razlagate medicinske pojme in postopke, dajete ljudem priporočila za samopomoč v pandemiji. Vaše objave so zelo priljubljene, ljudje se vam javno zahvaljujejo, veliko jim pomenita strokovni nasvet in razlaga. Na drugi strani pa smo priče tudi velikemu nezaupanju do zdravnikov, ki se ukvarjajo s covidnimi bolniki. Od kod v javnosti toliko nezaupanja v znanost in medicino?

To je vprašanje za komunikologe. Zakaj in kako nastajajo lažno ustvarjene informacije? Kako je mogoče, da nekdo bolj zaupa nekomu, ki nima pojma o medicini, kot ljudem, ki so jo leta in leta študirali? Kako je mogoče, da nekdo verjame tistim, ki nimajo nikakršnega stika s pacienti (niti eden izmed njih ne zdravi), kot tistim, ki se vsak dan ukvarjajo z njimi? Zelo je pomembno, da komunikacijo prilagodimo laični javnosti, da strokovno gradivo približamo ljudem, da bi ga lahko razumeli. V svojih besedilih se zelo trudim, da bi me ljudje razumeli. Zdravniki se na splošno radi izražamo v strokovnem jeziku, da bi zveneli pametneje kot drugi. Uporabljamo strokovno retoriko, ki je laiki ne razumejo. Temu se izogibam. Na podlagi svojih izkušenj dela s pacienti sem se z leti naučil, da bo zdravljenje uspešnejše, če bo pacient razumel svojo bolezen. Čim bolje jo razume, učinkovitejše bo zdravljenje. Medicinske stvari je treba razložiti v navadnem jeziku. Strokovnjakov, ki nas v medijih zasipavajo s kupi strokovnih besedil in terminov, nihče ne razume. Mogoče ljudje bolj zaupajo nestrokovnjakom prav zato, ker govorijo v navadnem jeziku. Mogoče zato ne zaupajo učinkovitosti medicine. Vendar vseeno težko razumem, saj potrebujete le pet minut, da si ogledate, kakšno korist je imelo človeštvo od cepljenja. Cepivo je nekaj najboljšega, kar je medicina iznašla kadar koli v zgodovini. Niti en njen dosežek se ne more primerjati z njim. Mogoče antibiotiki, ampak niti ti niso imeli takega učinka kot cepivo. Dvom o cepivu je danes anticivilizacijsko dejanje.

Za konec – kaj bi kot zdravnik svetovali ljudem v tem trenutku epidemije?

Ko boste dobili možnost, da se cepite, nikar ne oklevajte, ne premišljujte preveč – cepite se! Če imate v svojem okolju ljudi, ki so skeptični do cepiva, jim poskušajte razložiti njegovo učinkovitost, poiščite besedila o cepivih, poiščite seznam vseh kužnih bolezni, ki so bile izkoreninjene samo po zaslugi cepiva. V zadnjem letu smo poskusili vse: karantene, zdravljenje, epidemiološke ukrepe. Vse to je seveda delovalo, saj bi bila brez tega epidemija veliko hujša, ampak nič ni moglo ustaviti virusa. Edino, kar lahko ustavi ta virus, je cepljenje. Moj nasvet je: ko dobite možnost, da se cepite, ne razmišljajte niti sekundo. Cepite se, cepite svoje bližnje in vsem povejte, da je cepivo tisto, kar nas bo rešilo.

0 notes

stdennard · 4 years

Note

hi! i was wondering if there’s a difference between te varuje and mhe varujta? i love your books and am looking forward to the next one!!!

Mhe varujta = trust me as if my soul were yours

Te varuje = I trust you as if your soul were mine

😊 Thank you for reading!!!

#truthwitch #windwitch #sightwitch #bloodwitch #witchshadow #witchlands #witchlanders #mhe varujta #te varuje

54 notes · View notes

dogsyears · 4 years

Note

congrats on 1k, chloe!! can i join your fandom family as blue/gansey/poe + "te varuje. i trust you as if my soul were yours." ?

cel!! thank you so much you’ve been added as blue <33

join my fandom fam!!

#mutuals #chloesff #answered #cel tag

0 notes

aksru · 4 years

Text

“Korona barometer” skozi zastavljena vprašanja

Odzivi članov DMS na trenutno “situacijo”.

“Veseli bi bili, če bi si vzela čas in nam do konca tedna zaupala odgovore na spodnja vprašanja”

Kako se ti osebno soočaš s trenutno situacijo?

Kako se v vašem podjetju soočate s trenutno situacijo?

Kako se pripravljate na čas po karanteni?

Kaj bi svetovala vsem nam, ki se sprašujemo, kaj nas čaka, ko se bodo razmere stabilizirale?

---

Odgovore na zgoranja vprašanja najdete v mojem komentarju za Društvo za marketing Slovenje in njihovem blogu (Kaj v času koronavirusa razmišljajo člani DMS? - Dne, 20. 4. 2020).

Tukaj pa dodatno dodajam še tri nasvete, kot povabilo v preklik preostalih zavihkov seznama (ki ga navajam v članku, kot “dodatno-priporočeno branje”, da bo koriščenje (dolg?)časa tudi koristno za “stabilnejše razmere” (karkoli že to je/bo ;)).

Tri nasveti za “stabilne” razmere:

Ohranite mirne glave, zdravi optimizem in človečnost.

Vzpostavite sistem “uravnotežene” informiranosti za sprejem “pravih” odločitev.

Prisvojite agilnost, prilagajanje in splošno afiniteto do novih poslovnih modelov.

Nasvet #1: Ohranite mirne glave, zdravi optimizem in človečnost.

Glede nato, da trenutno še ne vemo, kdaj bo konec “koronakrize”, še manj kakšen bo njen vpliv na gospodarstvo in splošno krizo globalne ekonomije, je trenutno vsako napovedovanje, zgolj ugibanje in nehvaležna naloga. Zato najprej priporočam, da v tem času aktivno skrbite za lastno mentalno zdravje (na katerega prepogosto pozabimo, dokler se “samo” ne oglasi, da je izgorelo) in pozitivnost, kot vira njegovega polnjenja. Predpisana “socialna distanca” naj se ne udejanja v dobesednem pomenu. Uporabljajte spletne kamere (moč nasmeha in gestike preko ekranov ima veliko večjo težo, kot vaši statični avatarji), poslužujte se pogovorov v živo (vzemite si čas za oris situacije in dodajanje konteksta, ne samo faktični zapisi sestankov), aktivno vzdržujte pristne odnose tudi v virtualnem svetu (kot bi bili sodelujoči v pogovoru z vami v prostoru, ker načeloma sedaj dejansko to so). Brez “druženja” na dolgi rok, se bojim, da bomo kot družba izgubili preveč, zato ne pozabimo na malenkosti, ki dodajajo k empatiji in ohranitvi naše človečnosti. Kot komunikatorjem bi nam to res moralo biti poslanstvo, delamo namreč v poslu čustev, motivacij, poznavanja psiho-socialnih vzorcev itd.

Nasvet #2: Vzpostavite sistem “uravnotežene” informiranosti za sprejem “pravih” odločitev.

Poplava tradicionalnih in predvsem spletnih kanalov, generira mnoštvo nasprotujočih si informacij. Predvsem pa ti potencirajo nezaupanje, strah, zmedo, paniko, kaos in kar kličejo k apokalipsi. Točnost in količina le-teh se zagotovo ne odraža tudi v njihovi relevantnosti za vas osebno ali vaš posel, zatorej jih omejite, da vas ti ne pričnejo bremeniti. Del nabora spremljanja naj postanejo tudi svetovni in neodvisni mediji, kot tudi načrtno izbrani viri pozitivnih novic. Pogledujte proti Kitajski, kot “napoved prihodnosti” in bežno spremljajte dogajanje v naši bližnji okolici, toliko da lahko informirano sodite o ustreznosti sprejetih ukrepov. A ponovno mirno in razumno (upoštevajte agendo setting, aktivno kuriranje) - res je sicer, da vsaka generacija misli, da se z njo zgodovina konča, a temu še zdaleč ni tako. Vklopi se zgolj mehanizem kratkoročnega spomina, ki nas “priročno” varuje pred bremeni preteklih pretresov/kriz. Na tem mestu dodajam tudi poziv k etičnosti poročanja vsega, kar počnete (od podajanja - do interpretacij podatkov, od internih - do splošnih novic, od targetiranih oglasov - do kampanj širokega dosega), skladno z osnovnimi Sokratovimi načeli komuniciranja: vse, kar boste povedali, naj bo resnično, potrebno in dobronamerno.

Nasvet #3: Prisvojite agilnost, prilagajanje in splošno afiniteto do novih poslovnih modelov.

Dejstvo je, da so se potrošniki sedaj eksponentno digitalizirali, zato se morate z njimi tudi vi oziroma naj vam bo v izziv, kako biti korak pred njimi. Kako optimizirati in poenostaviti delovne/postopkovne procese, da bo tehnologija to še naprej v pravi smeri nadgrajevala/dodajala? Delo od doma bo sedaj zagotovo nova realnost, četudi 1x na teden. Ugotovili smo, da ne rabimo toliko fizičnih sestankov in obiskov v živo na različnih lokacijah Slovenije, da se posli sklepajo (video konference, prenosi v živo). Kar se bo odražalo v prihranku časa/poti - posledično tudi dodaja k ekologiji in odpira polje trajnosti in potrebe vedno bolj ozaveščenega potrošnika. Vidimo, da lahko tudi tradicionalne storitve hitro posodobijo svoje delovanje, če jih v to “prisili” država. Izobraževalni sistemi, javna uprava, sodstvo, banke, zavarovalnice...se lahko približajo uporabnikom in odpravijo številne administrativnim ovire, za katere nihče v bistvu ne ve, zakaj so? Kako sedaj “spodbuditi” državo k nadaljevanju digitalizacije še preostalih sistemov in jo “povabiti” na pot resnične digitalne transformacije?

Vsekakor so se in se še bodo spremenile nakupne navade potrošnikov. Z njimi se dvigujejo tudi uporabniška pričakovanja, ki zahtevajo višjo raven izkušnje, s temi sedaj ne več novimi storitvami (te postajajo standard). Te, ki jim lajšajo uporabo in nadgradijo izkušnjo, bodo vsekakor tudi ohranili (npr. porast spletnega nakupovanja, dostave na dom in pri tem uporaba spletnega ali mobilnega plačevanja; takojšnja komunikacija in podpora uporabnikom v realnem času; različne možnosti logistike in iskanja direktnih poti do vaših potrošnikov), kot so to koncepti “last-mile/next-day/same-day/prime/ click & collect” dostave). Z odpiranjem novih nakupnih poti največ pridobivajo tradicionalne industrije, ki lahko sedaj nagovorijo nove segmente kupcev, ki jih prej na njihovih fizičnih lokacijah ni bilo (npr. fizična in spletna tržnica ali dogodki, nikakor nimata istih uporabnikov) in je strah pred izumrtjem odveč. Namesto vlaganja v klasične fizične trgovine, razmislite o “showroomih” in “pop-up” trgovinah...dogajajo se že spremembe organiziranosti skladišč in s tem reševanja logistike v realnem času (ta so lahko tudi bolj dislocirana, ne zgolj v eni centralni postaji - pojavljajo se modeli “bigbox” dostave itd.).

Zato pozdravljam vse nove poslovne modele, kot so vprašanja lastništva vs. najema (nepremičnin, stvari, storitev), deljenje dobička od prodaje po celotni verigi (horizontalno in vertikalno), licenčni in “freemium” modeli (tudi plačila po uporabi ali “poziv” k oddaji prostovoljnih prispevkov, v stilu “crowdfunding in crowdsourcing” kampanj), navzkrižne promocije in različni tipi priporočilnih mehanizmov (grajanje “marketplace-ov” in odpiranje platform, ki so veliko več kot lojalnostni sistemi, kot jih poznamo danes).

Že to, da se razvijajo rešitve z usmerjenostjo na svetovni trg (sploh v primeru nišnih produktov), ne samo lokalno dvomilijonsko Slovenijo, pomeni velik premik naprej in odpiranje vrat v obe smeri. Opazna je tudi odprtost na zunanje investicije (v obliki inkubatorjev, tehnoloških parkov in poslovnih angelov, pripravljenih na investicije v drzne ideje), ki vam poleg kapitalskih dodajajo tudi mrežne učinke povezav, seniornega upravljanja in dostopovznotraj dosega teh vplivnežev in njihovih internih informacij.

Nenazadnje pa bo zanimivo spremljati tudi, kako bo “social distancing” vplival na raven storitev, ki jih bodo morale sedaj trenutno zaprte industrije vpeljati v sklop zagotavljanja lastnih storitev, kot integralni del higienskih standardov, če bodo želele poslovati naprej? Bomo v barih, restavracijah sedeli samo še ob mizah za dva in še to na 1,5-metrski razdalji ter razkužilom za roke nekje ne sredini? Nas bo postregel natakar v belih rokavičkah in maski ali sterilni robot - ali bomo naročili raje oddali prek spleta in kot “drive-in” konzumirali naročeno kar stoje oziroma s tem nadaljevali ��na poti”? Napoveduje se že nov poslovni bonton: stiske rok in objeme bodo nadomestili vljudni pokloni, nošnja mask in razkuževanje kot del rutinskega vstopa v prostor...). Kako bodo po novem potekali “klasični” dogodki/konference/koncerti ...?

Priložnost za “arhitekte” izkušenj vseh tipov, kako le-te izboljšati, bo res veliko - in s tem test vaše agilnost, kot ključne sestavine preživetja in “the known-unknowns” svetu. Ponovno bo treba iti na trg in testirati vrednosti naših produktov/storitev z dejanskimi uporabniki, jih glede na povratne informacije nadgraditi ali ustrezno pivotirati - in ta proces vedno znova ter ponovno vzpostaviti. Kar ponovno pomeni, še več kreative in ustvarjanja v reševanju dejanskih problemov trga. Fun times. :)

#DMS #mnenje #komentar #koronavirus #marketing #oglaševanje

0 notes