#nasmeh

[sparkles-oflight]

Metulji

Synopsis: Angst BoKris Fanfic inspired by Metulji. We follow Bojan, who is trying to fall asleep, alone, missing his "beloved" more than ever.

Disclaimer: Please think of these as characters and not the actual people. I don’t encourage anyone to send this to any of the actual JO members nor do I encourage people to force any type of relationship between anyone.

Sensible topics implied: Anxiety

Author's note: I started crying when I wrote this at midnight :') It had never happened to me in a fanfic. I recommend reading it at night for extra pain.

♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩

Laying down the half-empty bed, he gripped onto the sheets.

Alone.

He was alone in that dark blue night. The light that came out of windows was barely enough to see his own hand grip.

The smell, the voice, the silhouette of his beloved had left him. The sheets felt colder than ever. His tears had now replaced the bright smile he enjoyed so much.

He missed touching those curls, tangling his fingers as he kissed his beloved.

But the butterflies were all gone.

He wanted to reach out for a hand that wasn't there. He wanted to cry but he couldn't drown. He just wanted to rest and take one last breath.

It was exhausting. It was terrifying.

"Bojan?" A voice so familiar to him resonated in his mind. He knew it wasn't real.

- Bojan. - he opened his eyes to a bright orange environment.

Next to him, Kris was concerned. Bojan was gripping onto his sweater.

- Having a nightmare?

- Are you real? - the famously brave singer was scared, terrified about the idea of all of this being an illusion.

- Of course.

- Am I dreaming?

- Well, I'm flattered I'm a piece of your dreams. - Kris smiled.

The smile Bojan missed so much.

The light stand allowed him to see Kris' face and body as Bojan traced them with his fingers. Then, he moved his hand to his hair.

The butterflies were all over Bojan's stomach making him more excited than ever, but also anxious...

- I love you. - Bojan said.

Without a single word, Kris scooted closer holding him in an embrace.

Bojan gave in and let himself be hugged as Kris pat him on the head.

- I love you too. - Bojan felt a tear of Kris' eyes fall on his hair.

Bojan didn't want to cry. He wanted to be the strong one. He wanted to stay in that embrace forever...He wanted to stay with his beloved.

- Začutim te - "I feel you" - Vsakič, ko se spremeniš - "Every time you change".

Kris softly sang a song familiar to both of them...

-  Slišim vsakič, ko mi nekej zamolčiš - "I hear you every time you keep something from me" - Solze so nadomestile tvoj nasmeh - "The tears replaced your smile".

Kris took a deep breath before continuing and that breath helped Bojan calm down.

- Ne svetijo se ti več kodri v laseh - "There are no more luscious hair curls in you" - Ne spiva mirno, odkar metulji so odšli - "We don't sleep calming since the butterflies left".

Bojan wanted to stay strong, but that was only a want.

- Čakava tiho, da se nekej dogodi - "We are quietly waiting for something to happen" - Plavajo sanje, nosijo ure najine - "The dreams float, carrying our hours" - Naj mi jih vrne, ta ki jih ukradel je - "The one who stole them may never give them back to me".

He started crying hard, gripping onto Kris stronger than he had ever. The feeling of that familiar sweater was the only thing that helped him find his ground.

- Za roko te držim - "I'm holding your hand" - A se ne dotikava - "But we aren't touching"

Bojan felt a hand trying to grip his.

- Utapljajo se oči - "The eyes drown" - A ne jokava - "But we aren't crying"

Kris described all those contradictions...

- Za roko te držim - All those lines Bojan knew too well - A se ne dotikava.

All those lines he wrote.

- Pleševa zadnji ples - "We are dancing our last dance" - Da spet zadihava - "So that we can breath again".

Bojan finally did the thing he was terrified to do...He tried to remember the familiar smell of his beloved and when he did.

He opened his eyes.

- Prepih v temi, počiva v moji postelji - "Draught in the dark, it rests in my head" - Ko me objame se mi v glavi zavrti - "When it embraces me the world keeps spinning".

Bojan was alone in the dark blue room. Back to square one.

- Obrnem se na tvojo stran - "I turn to your side" - A komaj vidim tvoj obris - "But I can barely see your face".

But Kris' voice kept resonating in his mind as if the universe was mocking him.

-Z' mojе obleke, se zgubil je tvoj odtis - "Your traces are gone from my clothes".

- I KNOW! - Bojan yelled.

Sobbing out loud. Louder than he had ever in his life.

- I KNOW THAT YOU HELD MY HAND AND WE WEREN'T TOUCHING. - he got up and started walking around in circles, panicking - I KNOW OUR EYES DROWNED AND WE WEREN'T CRYING! I KNOW WE DANCED SO THAT WE COULD BREATHE AGAIN! I KNOW ALL OF THAT! I WROTE ALL THOSE LINES.

He started taking it all out on the pillow. He was done being mocked. He wanted to forget everything. He wanted to destroy everything. He wanted...

He wanted to re-live everything. He wanted to rebuild everything.

If there really was a God, did it want to see him suffer? Did it want Bojan to feel as if he was dying? How much suffering did it want to inflict on him?

His heart was about to explode as if he had run a whole marathon.

He tried to remember that calm breath that helped him so many times.

And as his heart calmed down...

- God... - he looked at the pillow - I loved you so fucking much. More than anyone could.

He finally let himself rest on said pillow as he collapsed from exhaustion.

"When did the butterflies leave us?"

♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩♫♩

Afternote: A dream within a dream, yay! I love writing dreams and nightmares (Ask my scriptwriting teacher, that's what I'm best at). So...don't ask me what happened to Kris. I don't know. But something broke these two apart.

MASTER POST | Recommended next: THE SHADE

#joker out #joker out bojan #joker out kris #bokris #bojan cvjetićanin #kris gustin #kris guštin #joker out fanfic #fanfic #writing #for some reason Tumblr decided to post the fic whenever now #i hadn't even pressed the publish button #nor did I queue it because idk how to do that?? #I wanted to post it later #but ofc I can't have anything working for me

[signoraviolettavalery]

could you maybe share the myrics for ples v temi?

Why yes, yes I can, except now I'm suddenly super shy about it because what if I got it wrong. Anyway here they are in Slovenian, maybe some Slovenians can double check and tell me if something there is incredibly wrong??

Ples v Temi

Ne prespano (prespamo?) novo jutro Spet potiska ureano spusto Si na danes nov nasmeh Veš da sreco diktira te uspeh A ne pustiš se ko drugi te deržijo Se ne oziraš na samo ironijo

Ne pusti da zaderžuje te ideja Da ne da se mislit za se Te živlenje več ne odžeja Kot učasih, kot učasih

Ne podrejaš se usnutku Veš da raje sledila bi ob��utku A ne pustiš se ko drugi te deržijo Se ne oziraš na samo ironijo

Ne pusti da zaderžuje te ideja Da ne da se mislit za se Te živlenje več ne odžeja Kot učasih, kot učasih

#joker out #ples v temi

[gasstationpopcorn]

začutiiim ko za da ne pogled in ko me ga ne občuteeeeeeek ki prevzame in nasmeh je vedno zameeeeeeee

garbage hip hop med nogami garbage hip hop accompanied by a cello player

[torssi]

[med-skratki]

17/04/24

pišem, da ne pozabim, kako mi je bilo toplo pri srcu včeraj, ko sem videla nasmehe in hvaležnost ljudi, ko sem jim prinesla darilo (ananas) kot hvaležnost za topel sprejem. in pa veselje, ko sem spoznala mamino poročno pričo, to je bilo tudi lepo

[fakultetazadizajn]

Študentsko delo za študente smeri Moda in tekstilije - Mali čudeži

Iščemo študentko s poznavanjem šivanja za poučevanje tečajev šivanja za otroke (Šola šivanja za otroke – Mali Čudeži  Otroški Produkti – Za otroške Nasmehe (malicudezi.si)). Delo obsega 3 ure ob sobotah s plačilom 9 €/uro. Tečaji potekajo vsako soboto od 9.00 do 12.00, izven šolskih počitnic. Lokacija dela je v Mengšu. Zainteresirane kandidate prosimo, da nam pošljejo mail…

View On WordPress

[thelonelyghostinyourattic]

podarila ti bom belega metulja

vsakič ko zamahne s krili, pričara nasmeh

krhek je, pazi nase, pazi nanj

(ne oziraj se na to, da me je vedno manj)

upam, da boš vesel, da boš vesela

da se boš imel rad, rada imela

(ne oziraj se na moje solze, mojo bolečino)

samo dihaj mir in srečo, dihaj milino.

[comfortableskins]

Zavedno,

Dedi moj,

Zdaj po hribih,

Nad oblakih,

Ljubezen nosiš,

Jaz pa tukaj

vidim vsak tvoj nasmeh.

[nutzmouse]

Pridejo dnevi, ki so težki. In potem me nekdo vpraša kar tako, ko letijo vljudnostne floskule -

"Ej, a si ti v redu sicer?" In jaz se počutim, da me lahko ta oseba "sliši" in odgovorim. "Ma, saj veš kako je," se kislo nasmehnim, malo počakam in potem vseeno nadaljujem, "eh, včeraj sem imela spet tisto mojo epizodo, saj veš, tako da sem danes malo čudna." In spet kisel nasmeh. Pa ta oseba nima pojma o čem govorim, samo zdi se taka - fajn - ki bi lahko štekala. Pa v bistvu ne šteka, spremeni temo in smo na nečem čist drugem. Potem sem spet malo tiho, kak dan ali dva sem bolj zase.

Potem pridejo dnevi, ki so še težji. Malo zato, ker sem bolj zase, bolj sama, malo zato, ker ne grem nič ven, predvsem pa zato, ker se verjetno obrača luna ali pa pač nekaj, si zlažem. In smo spet tam. Trikrat globoko zavzdihnem, pogledam Nio v vreči in grem ven. Na vrt. Pa mi je vse skupaj čisto preveč. Grem na sprehod. Tako, da malo lažje zadiham. Razmišljam in se spet zavrtijo vsi filmi, o tem kako sem nedobrodošla, kjerkoli že sem. Že ene osmič napišem T., če bi šla v hribe, čeprav vem, da bo najprej ignor in potem bo čez nekaj dni napisala, da sploh ni videla, ker je imela delo. Ampak na sprehod/v hribe/vstavi poljubno pač ne gremo ... nikoli.

Poigravam se z idejo, da bi šla sama v hribe. Pa mogoče se malo poigravam z idejo, da bi nehala s tableti, da se mi dokončno skisa, ker tole nekaj na pol me spravlja ob pamet. Idejo, da me bo Nia iskala sem že toliko presvaljkala po glavi, da me sploh ne spravlja več v jok. A bi se kdo pogovoril z mano? Da bi imela vsaj kak dan občutek, da nisem popolnoma sama? Bi me mogoče nekdo poslušal nekje v hribih za ene tri, štiri ure, da bi mogoče (teoretično, ne vem) imela vsaj malo občutka, da je vse skupaj vredno? Verjetno ne. Pač nisem fajn, nisem družba in ljudje me ne marajo že, ko sem ok, ko sem vsa blesava, ker se delam, da sem ok. Kako bi me prenašali v takem stanju?

Vse skupaj se mi ne zdi vredno. Pa se lahko delam, da je, ampak v realnosti ... ni. A ma smisel, da spraznim rastlinjak in nasadim te flance solate? Mogoče ima za par dni. Ampak v bistvu nima, samo ves čas se delam, da imajo stvari smisel. Vzamem tega psa? A sploh en izmed teh mladičev zame, a naj modelu težim, naj iščem drugega vzreditelja, a naj sploh vzamem psa? Ker dejmo biti resnicoljubni - tamala bo verjetno bomba v mantrailu, ampak a bo kdaj lahko delala? To pa dvomim, ker pač ... nisem jaz tista, ki bi jo imeli "zadaj". Pač nisem. In una kura pač je, čeprav je tako toksična, kot je lahko. Ona pa trdi, da sem toksična jaz. Prav. Naj bo.

Iskreno ne vem kaj naj. Kot odrasla in odgovorna oseba, pojma nimam kaj naj naredim z vsemi temi informacijami. Razumsko in jasno vem, da bežanje pred problemi ne bo pomagalo. Ampak bi vseeno šla nekam, samo jaz, avto in psi. Mogoče G. Hodit. Predvsem hodit. Pa štet oblake, si skuhat čaj nekje bogu za ritjo in kurit ogenj.

Prišla sem do točke, ko si najbolj na svetu želim, da bi prišel nekdo in mi rekel, da mi spuca stanovanje. V nulo. Da mi spraska plesen iz ploščic v kopalnici, da mi zriba kuhinjo, da mi pomije po tleh. Plačam. Ampak iskat - ne morem. Imelo me je, da bi si to zaželela za rojstni dan, ko so me spraševali kaj bi imela. Pa nisem. Čeprav si. Ubijala bi zdele za iskreno družbo - ne gledanje tvja, serij - ampak za tisti fini večer, klepet, saj veš tisto, ko nočeš, da se sploh konča. Za tarok večer, za smeh, za ... družbo. Pa četudi se moram ves ta čas pretvarjat, da sem kul. Ker sčasoma potem res sem. Ker tega filinga nisem imela že leta. Verjetno od takrat enkrat, ko smo pri Janu in Vesni igrali tarok, preden sva šla na Tajsko. Koliko je to? 7 let? Mogoče je bilo potem z Benom in Sandro tudi lepo, ne spomnim se več. Ampak, ko pomislim na prijatelje, mi vedno prideta pred oči Jan in Vesna. V nekem drugem življenju, v nekem drugem ... življenju.

Ne morem več pisati, počilo mi bo srce. Preveč boli. Samo boli.

[protivetru]

Proti vetru part 6: Black mamba (črna kača), kot Lirio de los valles

Napočil je čas za novo poglavje knjige in čas, da vas ponovno popeljem v eno izmed zgodb. V življenju mi je cilj ustvariti nekaj, kar bo ostalo, tudi, ko mene več ne bo. Ljudje me sprašujejo, Nastja kaj pa lahko ostane za vedno. Moj odgovor je, napisana knjiga, polna vtisov in spominov in v tej knjigi dogodki in ljudje z velikim srcem.

Lirio de los valles je izraz za rožo, ki cveti v temi, bolj poznana, kot Šmarnica. Ta roža je bele barve, kljub temu, da cveti v temi. Nesebična pomoč in dobro srce je v današnji družbi velik dar, prava redkost. Takšni ljudje so rože, ki cvetijo v temi ljudem, ki so v stiski. Edini odtenek beline v predoru brez izhoda. Vedo, kaj pomeni trpeti, zato jih brezpogojno osrečuje to, ko vsaj malce vblažijo trpljenje sočloveka.

Ob izrazu Black mamba ste verjetno najprej pomislili na črno strupeno kačo, ampak obstaja črna kača z velikim srcem. Pod uporabniškim imenom @klinc_the_black_mamba na socialnem omrežju Tik Tok lahko najdete človeka, ki je zdaleč od strupenjače. To je oseba z velikim srcem, ki že mesece nesebično pomaga družinam v stiski. Z veliko videji spreminja družbo vsaj malo na boljše. Ime mu je Dorotej in trenutno se osebno prevaža po Sloveniji in osrečuje predvsem otroke.

Kako malo je potrebno, da nekomu spremenimo življenje vsaj malo na boljše in to počnejo ljudje, ki nosijo v sebi brezpogojno ljubezen. Brezpogojna ljubezen je nesebična, nič ne pričakuje v zameno in zato ni nikoli razočarana. Spomin na takšne ljudi naj seže v večnost, ko bodo bralci čez 100 let brali to knjigo in vedeli za črno kačo, ki je bila roža, ki je cvetela ljudem v temi.

Videz nas velikokrat vara in predvsem knjig ne moremo soditi zgolj po platnicah, saj vsaka knjiga v sebi nosi svojo zgodbo. Življenje je velikokrat kruto in neusmiljeno. En sam nasmeh, ter topla beseda lahko sočloveku reši življenje.

Black Mambo bi lahko poimenovali Robin Hood nove dobe. Zgodbo o Robinu Hoodu pa verjetno poznate vsi? Takšni ljudje imajo v življenju posebno poslanstvo. Dar srca, ki želi v tem svetu nekaj več, nekaj boljšega. Zato upam, da bodo ta poglavja tudi nekoč na papirju, zgolj črno-belem papirju. Črna in bela pa, ker vsak od nas v sebi nosi svetlo in temno stran, na nas samih pa je odločitev ali bomo sledili svetlobi ali temi.

V dnevu človeka se lahko menja čez 100 čustev. Da sočlovek zazna vsa ta čustva mora imeti sposobnost empatije oziroma sposobnost vživljanja v čustva sočloveka. To je dar. Empatija ni naučena, ampak je prirojena sposobnost redkih ljudi, posebnih posameznikov.

Vsak od nas je lahko, kot Robin Hood nove dobe, Black mamba, ki je roža, ki cveti ljudem v temi. Če življenje enega človeka v vašem življenju spremenite vsaj malo na bolje, ste v svetu naredili veliko spremembo.

Dobra dejanja te okrepijo in v življenju odprejo globlje vpoglede. Spoznaš lahko, da s svojim žarom dobrote spreminjaš življenja. Včasih pomoč sočloveku nudi več kot dobrina in denar.

Naj del te zgodbe živi v srcih vas bralcev in vas spominja na svetlobo.

Nastja

[zmayjewelry]

The most romantic thing is to marry your soulmate ❤️⁠ .⁠ Tag your soulmate if you agree 😉⁠ #zmay #zmayjewelry #happydays #porokabo ⁠ .⁠ .⁠ .⁠ #poroka #porocniprstani #poročniprstani #porokavsloveniji #porocnisejem #zaljubljena #mi2 #midva #caszanaju #thewedding #weddingrings #zlatninakit #prstani #prstan #ido #reklajeda #porocena #mozinzena #zakon #porocnidan #nepozabno #ljubljanamoments #zavedno #nasmeh #igslovenia #sreca

#ido #zavedno #ljubljanamoments #nasmeh #mi2 #caszanaju #mozinzena #zakon #sreca #zmay #poroka #porocniprstani #porokavsloveniji #porocnidan #zlatninakit #reklajeda #midva #igslovenia #weddingrings #happydays #zaljubljena #poročniprstani #porocena #porokabo #prstan #nepozabno #porocnisejem #prstani #zmayjewelry #thewedding

[livinghealthyexercisefood]

Ali res cenimo, kar imamo?

Ali res cenimo, kar imamo?

Pozdravljeni! Pred nekaj dnevi sem gledala zelo zanimiv dokumentarni film z naslovom Human in moram priznati, da mi je film dal ogromno novih spoznanj. Film prikazuje ljudi iz različnih delov sveta in njihove zgodbe, vezane na različne teme, kot so ljubezen, sreča, družina, homoseksualnost, vojne in drugo. V mislih so mi ostale predvsem zgodbe ljudi, ki včasih nimajo niti za hrano, a so vseeno…

View On WordPress

#denar #dogodovščina #komunikacija #ljubezen #ljubljana #ljudje #majhne stvari #Misli #mobitel #nasmeh #objem #pogovor #poljub #prijateljstvo #razmišljanje #slovenija #socialna omrežja #spomin #sreča #stik #zahvala

[amazingarchitecturewebsite]

Nasmeh House in Kelardasht, #Iran designed by A&T Group @a_t_architects. Read more: Link in bio! Design team: Mitra Karami, Sarah Seyf & Nasim Hazrati #villa #casa #архитектура www.amazingarchitecture.com ✔ A collection of the best contemporary architecture to inspire you. #design #architecture #amazingarchitecture #architect #arquitectura #luxury #realestate #life #cute #architettura #interiordesign #photooftheday #love #travel #construction #furniture #instagood #fashion #beautiful #archilovers #home #house ‎#amazing #picoftheday #architecturephotography ‎#معماری (at Kalardasht, Mazandaran, Iran) https://www.instagram.com/p/CU6bT5RMOLh/?utm_medium=tumblr

#iran #villa #casa #архитектура #design #architecture #amazingarchitecture #architect #arquitectura #luxury #realestate #life #cute #architettura #interiordesign #photooftheday #love #travel #construction #furniture #instagood #fashion #beautiful #archilovers #home #house #amazing #picoftheday #architecturephotography #معماری

[nikiv]

Manična depresija

Za moment v knjiżnici dobim podarjen nasmeh, ki je na mojo bolezen imel efekt podoben v smislu tistega čudežnega v svetem pismu pri gobavcu, ki je posledično od dotika Jezusa ozdravljen, ter s tem povlečen iz te njegove globoke luknje. Upanje mi riše takšne slike zacelitve rane. Seveda ne ostanem popolnoma odrešen kot pacient v stari verski zgodbici, ker se mi takoj začne vračati nenehni uničevalec uravnoteženosti. Če pa zamižim pomen obeh dejanj, ugotovim, da imata dogodka soroden cilj in ta je v bistvu izboljšanje kvalitete življenja osebe, ki trpi zaradi razloga krutega naravnega zakona svoje nesreče. Ali to v svojem primeru mogoče narobe občutim namen osnovne prijaznosti samozavestnega človeka? Začnem se zavedati. Nasmeha ni bilo in počutim se zmedeno. Nekajkrat v mislih iščem dokaze,da bi um lahko ponovil lažni dogodek, ko se spomnim, da moram vzeti še vsakdanjo tableto X. Ko sem zapuščal kraj zbranega znanja, je sonce izginjalo za horizontom, dokler ni ostala le tema noči, kateri so nasprotovale ulične svetilke.

P.S. Prvič sem nekaj napisal(Izgovor 1.).Slovenščino sem imel v srednji šoli 3,4 letnik popravne(Izgovor 2.). Besedilo je izmišljeno. V naslovu je star izraz manična depresija zdaj to stroka imenuje bipolarna motnja. Uporabil sem prvega, ker se mi sliši bolje. Kljub verskim referencam ateist. Primerjavo z gobavcem sem ukradel povedano podobno ampak v drugem kontekstu z podcasta novinarja Richarda Lewisa.

#depresija #manija #pisanje #slovenija #slovenec #nekaj #bolečina #slovenščina #slovenci

[toticiklist]

31. dan, nedelja, 9. 8. 2020: Castelo Branco - Évora, 170 km.

V petek zvečer sem se v vasici pod zvezdnato goro odpravljal na večerjo v poprej izbrano restavracijo, nakar mi dobesedno v trenutku, ko se pojavim pred vrati, kot v kakšnem slabem filmu, pred nosom obrnejo napis: Zaprto. Ne preostane mi drugega, kot da iščem naprej, čeprav izbira ni ravno velika. Pogledam v sosednji lokal, ki je majhen, skozenj, mimo šanka, vodi hodnik na majhno leseno teraso v ulici, s tremi improviziranimi mizami. Prazen lokal s poceni hrano zame pomeni samo eno: tukaj boš jedel dobro, obilno in postregli te bodo kot človeka. Tako je splet naključij spet hotel, da sem spoznal domačina Antonia, lastnika, za katerega sem šele pri izbiranju sladice ugotovil, da govori nemško, saj je 15 let delal v Hamburgu. Vidno zadovoljen, da lahko po dolgem času prebudi svoje znanje jezika, prične pripovedovati o času, ki mu je ostal v zelo lepem spominu, o tem, da je dolga leta delal v Eiscaféju in o nesrečnem koncu, ko so ga odpustili zaradi pljučne bolezni.

Večer se zavleče, ob pogovoru o življenjskih zadevah pride na plano njegova dobrosrčnost in skromnost, ki bi pregovorno naj bila tako značilna za Portugalce. In vedno bolj se mi dozdeva, da Antonio deli podobno usodo z mnogimi sonarodnjaki - to je, neke vrste nežno melanholijo, ki pa nikoli ne postane prav patetična, kvečjemu daje prostor za razmislek. In to stanje duha zame razkriva tudi veliko paradoksalnost te dežele in teh ljudi. Narava se je namreč odločila, vse svoje bogastvo odvreči na ta košček zemlje, dati vso lepoto, ki jo premore, ljudem, ki jo znajo spoštovati, a obenem od nje ne morejo preživeti. In ta - ne bom je ravno poimenoval revščina, ampak življenje na robu zadovoljevanja osnovnih potreb, je nekako neločljivo povezana s tem močnim čustvom. Kipi, ki jih srečuješ po mestih, nikoli niso postavljeni v ponosnih in samozavestnih držah, so prej zaprti vase, razmišljujoči, velike osebnosti prikazujejo kot preproste ljudi, katerih kotički ustnic nikoli ne dosežejo ušes. In v to sivkasto, ampak nikoli črnogledo melanholijo, udarjajo žive barve, ki tako značilno krasijo fasade hiš, vrata in okna, kot da bi z njimi odganjali črne misli o prihodnosti in si rekli: "Naše srce bo živelo tudi, ko bo telo umiralo."

Na vasi je predvsem po lokalih še moč videti pristne prizore, ki opazovalca pomirjajo in ga obenem odpeljejo v nek drug čas. Pri mizi nasproti sedi star gospod z živozelenim lovskim klobukom, košatimi brki in rdeče-modro karirasto srajco, ki počasi lista dnevni časopis. Pri sosednji mizi se otrok, čigar azurno modra majčka ga skrije pred prav tako modro pobarvano kamnito ograjo, igra s plastičnim kamionom in se smuka okrog mize, medtem ko mama obrača strani včerajšnjih novic, njene ustnice so zamišljene in rahlo nasmejane. Moška družba pri mizi ob oknu radostno klepeta med nedeljsko kavico, izstopa možakar z očali in kričeče rumeno polo majico ter ročno izdelano usnjeno torbico, ki leži na mizi. Eksplozija barv v preprosti sliki, ki jo človek spregleda, če se ne očisti misli in poskuša zgolj opazovati trenutka.

Žal pa paradoks te družbe postane še večji, ko doživiš staro jedro malo večjega mesta, kot je na primer Évora. Mesto sem izbral zato, ker me je spomnilo na žal že pokojno in meni ljubo pevko Cesario Évoro, ki sicer ni izhajala od tu, ampak je vseeno postala ena bolj vidnih izvajalk v portugalskem jeziku. Namreč, ozke, kamnite ulice, s starimi, rumeno obrobljenimi fasadami še pričajo o nekih minulih časih, ampak vsakršen duh te "stare" kulture je izginil in mesto je postalo - no, kot pač vsako zgodovinsko mesto dandanes, katerega dejanska kulturnozgodovinska vrednost se izgublja v taktični in zagriženi bitki - kdo lahko lepše zapakira in dražje proda svoj drek. Ne padam več na te fore, čeprav sem bil sladoleda v kornetu res potreben in ker ni bilo izbire, hja ...

Sem pa užival v bolj tradicionalni hrani v majhni stari restavraciji na obrobju jedra, z belo-modrimi stenskimi ploščicami in lesenimi, ročno izdelanimi eksponati. Ljudje, ki še edini ohranjajo pristno kulturno izkušnjo, "stradajo" in čakajo goste, medtem, ko se kazalec počasi obrača iz dneva v dan, medtem, ko se dve ulici stran ob orgiji kulinaričnih in modnih užitkov odvija dvojna igra laži ljudi, ki stojijo v vrsti, da poljubijo stopala Mefistu. Na zahodu nič novega, bi rekli. Prosti trg, bi rekli. Svoboda odločanja. Pa vendar - je to res edini svet, ki mislimo, da nam je ostal?

Dlje, kot se vozim po vseh teh raznolikih pokrajinah, ponižno občudujem vso resnico in resničnost, ki jo imamo ves čas pred nosom, a se je ne naučimo videti, po poti na novo spoznavam vrednost elementarnih stvari, ki hranijo život, opazujem, kakšno moč imajo lepa beseda, nasmeh in nepovratna usluga, kljub jezikovnim, kulturnim in ostalim preprekam, toliko bolj verjamem oz. sem celo prepričan, da ni. Vedno bolj me zalezuje strah pred vrnitvijo v to stvarnost, kjer je svoboda telesa in duha zgolj slogan na reklamnem panoju, ki me prepričuje, da je pot do nje plačljiva in jo dosežem le, če sledim znanstveno podkrepljenim normam dobrega življenja modernega človeka, kjer so telesna kondicija, modrost, smisel za umetnost in znanost, naravovarstvo, poštenost in dobrota prave modne muhe, vredne objave na Instagramu.

Ampak, v slogu dežele, s katero se iz dneva v dan počutim bolj povezan, do katere na vsakem kilometru čutim občudovanje, ko izkazuje svojo lepoto in modrost, naj bo to sporočilo sebi in cilj mojega potovanja, ki se ne konča v Lizboni - prenesti vse, kar me je pot naučila, v pore vsakdanjika, ki naj postane del te poti.

500 kilometrov v naslednjih treh dneh - zadnji preizkus volje in moči. Nimam več nobenih dvomov v lastno telo.

[zabenundfliegen]

Svoboda // april 2020

Hanku in Tüpi spadata med bele kanarske ptiče. Imenoval ju je Kalin, brez pomisleka; tudi sam nosi ptičje ime. Hanku je rumen, Tüpi pa bel z rjavkasto frizuro. Prinesel nam ju je sosed, ki že desetletja goji ptičke, kot sta Hanku in Tüpi. Želel je izkoristiti vsakršen izgovor, da za kratek čas zapusti svoje majceno stanovanje, nam pa se je zamisel o dveh novih ptičjih življenjcih v naši beli hiši zdela prav fina. Hanku in Tüpi že generacije živita v izolaciji. Zelo rada imata brokoli in repične liste, vse kaže, da so jima po godu tudi cvetača, solata in jabolka. Luščita drobna semenčka, podobna lanenim in grickata rumeno drobtinasto godljo z vonjem po pomarančnem pecivu, kateri sem primešala vitamine v prahu, kot mi je svetoval njun vzreditelj. Premlada sta še, da bi pela, morda nekega dne bosta, eden ali drugi - če je eden ali drugi fantek, ali pa tudi ne - če sta obe punčki. Menda je pri ptičkih težko določiti spol. 

Ko me zjutraj zaslišita, začneta ropotati po svoji hišici. Sem ptičja mamica, kajpada. Počistim jima posračkano hiško, napravim bazenček s svežo vodo in nekaj kapljicami limoninega soka (za vsak slučaj, proti ušem, svetuje njun ptičji oče), zamenjam ovenelo in pogrickano sadje in zelenjavo ter nasujem svežega zrnja. Hanku ne omahuje, takoj se okopa, vedno prvi. Tüpi se okopa tu in tam in nikoli prvi, če dobro pomislim, sem ga videla kopati se samo dvakrat. Lahko se zgodi, da bo postal Hanku bel, tako se govori; morda se zato s tako vnemo kopa? Ko ptičkoma uredim hišico, ju odnesem na teraso, da dihata svež zrak, da imata lep razgled in poslušata druge ptičke. Hvaležna sem jima, ker me s svojim enostavnim bitjem razveseljujeta, ko svinjarita in špricata in se čedita in rogovilita. (Medtem, ko zapisujem te besede, k meni po zraku priplava drobceno belo-rumeno peresce. Hanku in Tüpi jih ravnokar menjujeta, zato sta malone plešasta in njune drobne koščice na krilcih so prav dobro vidne.) 

Hanku in Tüpi sta porihtana, tudi tavelik ptiček s košato pričesko v obliki spojlerja je zaposlen s svojo strašno lego vesoljsko ladjo iz Vojne zvezd, ki se spremeni v X. Lahko grem v trgovino.

V trgovino grem enkrat na teden. Vzamem rdeči nakupovalni voziček s kolesci in se spustim po hribu navzdol. Najboljša ura za v nakup je okoli enih popoldne, ko vsi lokalci kosijo. Pri vhodu mi varnostnik v črnem ponudi plasične rokavice. (Prejšnji teden so bile drugačne, debelejše, lekarniške, tokrat so tanke, takšne za prijemanje sadja v trgovinah, ki jih prej nikoli nisem uporabljala.) Nato mi z majcenim aparatom zmeri temperaturo z desne sence. “Kako kaže, vse OK?” “Vse OK, 35.5 stopinj celzija. Voziček pusti tukajle ob strani.” Kakopak, podhlajena kot ponavadi. S plastičnimi rokavicami je kaj težko odpirati tanke plastične vrečke za sadje in zelenjavo. “Naj gre v k vragu!” se jezi punca, ki kupuje banane, odstrani butaste plastične rokavice, oslini prste in z golimi rokami odpre butasto plastično vrečko. Nakupim vse, kar sem si zapisala na rumen listek. Vrsta pred blagajno izgleda dolga, čeprav v resnici ni, le prazni prostori med ljudmi so široki. Prejšnji teden so prodajali pelargonije z dokaj zdravim rdeče-oranžnim videzom, danes jih nimajo. Pa naslednjič. “Gospa, na vrsti ste!” Brat mi ravnokar pošlje hecen video nekega bradača, ki svojo brado prav izvirno uporabi namesto maske. Režim se mu kot pečena mačka in sploh ne opazim, kaj se dogaja okoli mene. “Oh, hvala!” Na tleh pred mano leži pet evrov. “Ste mogoče videli, komu je padel ta denar?”, vprašam gospoda z masko, ki stoji za mano. “Nisem. Na denarju ni nobenega imena, to pravim jaz, kaj?” “Ja … se strinjam!”, poberem denar in grem na blagajno. Gospod z masko krši vsa pravila neprebližanja na en meter. Z vso vnemo mi pomaga na tekoči trak postavljati kište mleka z in brez laktoze ter druge težke jestvine. Moja naslednja postaja je trgovinica s sadjem in zelenjavo, ki jo sama pri sebi imenujem “Pri seksi dekletih”. Pot me vodi mimo zapečatenega parka z buhtečimi vrtnicami za visoko ograjo. Starejša gospa, prav tako z nakupovalnim vozičkom, stoji ob ograji in z nasmeškom opazuje prepovedano cvetoče izobilje narave. “Čudovito je, kajne? Tolikšno veselje me prevzema, ko jih gledam, in kako ogromne so in pisane - te vrtnice!” Tudi sočno zelene trave, poganjajoče okoli rož niso opleli, kot jim je tukaj v navadi … Po parku, ki je bil še pred dvema mesecema poln igraje kričečih otrok na igralih in njihovih glasnih staršev na kavi, pivu ali vinu, skakljajo kosi in pojejo kot zmešani. Hodim in opazujem, kako se redki ljudje ustavljajo pod drevesi in obračajo poglede gor, v žvrgoleče zeleneče krošnje. “Seksi dekleta” ne nosijo mask, so jim pa na pult namontirali stekleni zaščitni zid. Sezona jagod je in omamno dišijo. Na majici seksi dekleta, ki mi zaračunava nakupljeno, piše: “Sem umetnost, vsak dan.” Srce mi poskoči od radosti in nasmeh mi zakrivi ustnice. Umetnost rešuje življenja.

Včeraj so otroci do štirinajstih let lahko prvič po mesecu in pol šli ven, za eno uro, največ en kilometer od doma, z enim odraslim, dva metra oddaljeni od drugih.

Živela svoboda!!